1834
spet je bil kosovni odvoz, torej sem spet praznil klet. to pot sicer ne svoje, a kolicina vpletenih Äustev je bila sorodna.
spet smo se Äudili koliÄini krame, ki se nabere v skritih kotiÄkih naÅ¡ih bivaliÅ¡Ä, ki postanejo skriti ravno zato, da lahko skrijejo kramo, ki jo tja nakopiÄimo. sami pred seboj skrivamo dele lastnega življenja, in za to zlorabljamo niÄ hudega sluteÄe prostore.
in potem se sprehajamo po ulicah polnih odlsuženih predmetov in izdelkov, ki Äakajo svoj sodni dan in za kratek tretnutek se zavemo bistva sodobnega Äloveka, Äloveka-potroÅ¡nika. res se ves Äas zavedamo te svoje vloge, Å¡e zlasti na koncu meseca, ko nam zmanjka denarja za raÄune, ker smo ga porabili za Äevlje in (neuporabna) darila, a tiste nekajkrat na leto smo sooÄeni z udarcem vseh malih grehov, in to za nekaj let (desetletij) nazaj.
pa ne le mi, krivci za svoj kupcek. ne, vsak mimoidoÄi, mimo-vsakega-kupÄka-idoÄi se zdrzne nad lastnim bistvom, tudi Äe je njegov kosovni odvoz Å¡ele Äez pol leta. njegovega bistva se dotakne materializacija tujega življenja, ganjen je od naÅ¡e razsipnosti.
tako smo avtorji vsakokratnih kupov krame pravzaprav edini predstavniki posebne vrste javno umetnosti, ki je edina po meri in ki edina izhaja iz bistva sodobnega Äloveka-potroÅ¡nika. kosovni odvozi so neposredni nasledniki karnevalov cikliÄnih religij predmonoteistiÄne dobe civilizacije. kupi pred hiÅ¡ami so posledica nam inheretne kreativnosti, paÄ izražene pri nakupovanju. kreativnost in inovativnosti niti potroÅ¡nik ne ubeži, le izvedbena aktivnost se spremeni.
homo consumer in ars consumerans sta dve plati neke iteracije istega poliedra, ki mu pravimo Älovek. kosovni odvozi pa skrbijo za njegovo duÅ¡evno zdravje, podobno kot so v dobi religije zanj skrbeli redni obredi.