Ženeva

June 22nd, 2007 § Comments Off § permalink

Pariz in Ženeva sta v mojih spominih nekje zelo blizu skupaj. Ne po umeščenosti v življenju – v Parizu sem bil turist, v Ženevi pa na konferenci, bolj po uporabniÅ¡ki izkuÅ¡nji.

Ženeva je pravzaprav nekje med Berlinom in Parizom. Imajo germanske enodružinske hiše in Pariške mnogostanovanjske soseske z visokimi pločevinastimi strehami, vse skupaj začinjeno s primerno razpršenimi sedeži mednarodnih organizacij, ki naredijo mestu zelo samosvoj vtis parka.

Parižani dejansko stalno hodijo naokrog z bagetami. Zanimivo pri tem je, da nikoli nisem videl parižana, k ibi tisti kruh dejansko jedel, stalno pa paradirajo z njimi po mestu. V Ženevi imajo podobno navado, le da kruh zamenjajo glasbila. Skoraj enako pogosto kot bagete v Parizu sem tu srečal glasbenike s kovčki za violine, flavte, kitare ipd… Tako da, ali so vsi po vrsti člani kakega simfoničnega orkestra, ali pa vsaj mafije.

V Parizu so mi edinkrat doslej izgubili prtljago na letališču – precej običajno za tisto letališče sem sliÅ¡al pozneje. V Ženevi se mi je prvič zgodilo, da so mi pozabili rezervirati sobo v hotelu, kar je povzročilo precej slabe volje. Pa ne pri meni, jaz sem miren in dobrovoljen po naravi. Težava je bila, da sem zmotil njihov naravni red – postal sem napaka v matrici, zaradi česar so bili nenadoma sicer Å¡e vedno neskončno potrpežljivi in vljudni, a Å¡e vedno vidno razburjeni. Å vicarji so pač tradicionalno urarji, njihova vizija idealnega sveta je urni mehanizem, ki ga oblikujejo in potem pustijo da teče sam od sebe. Napake v delovanju pa najbrž vzamejo osebno, kot nepopolnost lastne sprevidevnosti.

Ob vsej urejenosti sem najprej preveril, kje je kak cigaretni ogorek na tleh in se oddahnil, ko je bil le pol metra od mene. Ta eksperiment sem še večkrat uspešno ponovil, tako da lahko potrdim, da so očitno povsem normalni Evropejci.

Poleg hiÅ¡ ima Ženeva Å¡e dve sorodnosti z Nemčijo in Berlinom. Prva je pokopališče, ki je dosledno germansko, z nizkimi grobovi enakomerno razporejenimi med peščenimi potkami in le nekaj francoskimi ‘hiÅ¡icami’ v zadnji vrsti. Druga sorodnost, ki me je izrecno spominjala na Berlin so pa gradbišča – pol centra Ženeve sestavljajo gradbišča, kar precej ustreza situaciji okrog bivÅ¡ega zidu.

Sem pa doživel eno ogromno razočaranje v Švici, ki bo za vedno zaznamovalo mojo percepcijo te alpske državice. V Švici skorajda ni Alp. Naj ponovim, v Švici skorajda ni Alp. Vem, ker sem se pri belem dnevu peljal skozi celo Švico od Züricha na vzhodu do Ženeve na zahodu in ves čas gledal skozi okno, iščoč tiste slavne serije tunelov in viaduktov. no, ni jih. Mogoče so na južni meji z Italijo, a na obzorju jih skorajda ni bilo slutiti. Zdaj, ali nam lažejo zemljevidi in je Švica bistveno obširnejša kot si jo predstavljamo, ali pa pretiravajo v poudarjanju alpskosti. Mi smo se večino časa vozili ob ogromnih jezerih, polnih jadrnic in kopalcev, tako da sem imel občutek, kot da sem na Sredozemskem morju.

Hotel je bil spodoben, več tako ali tako ne bi pričakoval od treh zvezdic. Samopostrežni zajtrk, z natanko eno vrsto kruha, ki pa je bil ena tistih dražjih, polnozrnatih sort; Podobno je veljalo za sok, rogljičke, sire, jogurte. Namesto marmelade so nam ponujali neke želeje… go figure.

Å vicarji ne vejo kaj je to kava. ÄŒaj je enako grozen.

Oh, in še nekaj se mi zgodilo prvič. V sicer snažnem hotelu sem srečal ščurka. Nisem imel srca, da bi jim povedal.

Where am I?

You are currently viewing the archives for June, 2007 at Rational Idealist.