Pariz in Ženeva sta v mojih spominih nekje zelo blizu skupaj. Ne po umeÅ¡Äenosti v življenju – v Parizu sem bil turist, v Ženevi pa na konferenci, bolj po uporabniÅ¡ki izkuÅ¡nji.
Ženeva je pravzaprav nekje med Berlinom in Parizom. Imajo germanske enodružinske hiÅ¡e in PariÅ¡ke mnogostanovanjske soseske z visokimi ploÄevinastimi strehami, vse skupaj zaÄinjeno s primerno razprÅ¡enimi sedeži mednarodnih organizacij, ki naredijo mestu zelo samosvoj vtis parka.
Parižani dejansko stalno hodijo naokrog z bagetami. Zanimivo pri tem je, da nikoli nisem videl parižana, k ibi tisti kruh dejansko jedel, stalno pa paradirajo z njimi po mestu. V Ženevi imajo podobno navado, le da kruh zamenjajo glasbila. Skoraj enako pogosto kot bagete v Parizu sem tu sreÄal glasbenike s kovÄki za violine, flavte, kitare ipd… Tako da, ali so vsi po vrsti Älani kakega simfoniÄnega orkestra, ali pa vsaj mafije.
V Parizu so mi edinkrat doslej izgubili prtljago na letaliÅ¡Äu – precej obiÄajno za tisto letaliÅ¡Äe sem sliÅ¡al pozneje. V Ženevi se mi je prviÄ zgodilo, da so mi pozabili rezervirati sobo v hotelu, kar je povzroÄilo precej slabe volje. Pa ne pri meni, jaz sem miren in dobrovoljen po naravi. Težava je bila, da sem zmotil njihov naravni red – postal sem napaka v matrici, zaradi Äesar so bili nenadoma sicer Å¡e vedno neskonÄno potrpežljivi in vljudni, a Å¡e vedno vidno razburjeni. Å vicarji so paÄ tradicionalno urarji, njihova vizija idealnega sveta je urni mehanizem, ki ga oblikujejo in potem pustijo da teÄe sam od sebe. Napake v delovanju pa najbrž vzamejo osebno, kot nepopolnost lastne sprevidevnosti.
Ob vsej urejenosti sem najprej preveril, kje je kak cigaretni ogorek na tleh in se oddahnil, ko je bil le pol metra od mene. Ta eksperiment sem Å¡e veÄkrat uspeÅ¡no ponovil, tako da lahko potrdim, da so oÄitno povsem normalni Evropejci.
Poleg hiÅ¡ ima Ženeva Å¡e dve sorodnosti z NemÄijo in Berlinom. Prva je pokopaliÅ¡Äe, ki je dosledno germansko, z nizkimi grobovi enakomerno razporejenimi med peÅ¡Äenimi potkami in le nekaj francoskimi ‘hiÅ¡icami’ v zadnji vrsti. Druga sorodnost, ki me je izrecno spominjala na Berlin so pa gradbiÅ¡Äa – pol centra Ženeve sestavljajo gradbiÅ¡Äa, kar precej ustreza situaciji okrog bivÅ¡ega zidu.
Sem pa doživel eno ogromno razoÄaranje v Å vici, ki bo za vedno zaznamovalo mojo percepcijo te alpske državice. V Å vici skorajda ni Alp. Naj ponovim, v Å vici skorajda ni Alp. Vem, ker sem se pri belem dnevu peljal skozi celo Å vico od Züricha na vzhodu do Ženeve na zahodu in ves Äas gledal skozi okno, iÅ¡ÄoÄ tiste slavne serije tunelov in viaduktov. no, ni jih. MogoÄe so na južni meji z Italijo, a na obzorju jih skorajda ni bilo slutiti. Zdaj, ali nam lažejo zemljevidi in je Å vica bistveno obÅ¡irnejÅ¡a kot si jo predstavljamo, ali pa pretiravajo v poudarjanju alpskosti. Mi smo se veÄino Äasa vozili ob ogromnih jezerih, polnih jadrnic in kopalcev, tako da sem imel obÄutek, kot da sem na Sredozemskem morju.
Hotel je bil spodoben, veÄ tako ali tako ne bi priÄakoval od treh zvezdic. Samopostrežni zajtrk, z natanko eno vrsto kruha, ki pa je bil ena tistih dražjih, polnozrnatih sort; Podobno je veljalo za sok, rogljiÄke, sire, jogurte. Namesto marmelade so nam ponujali neke želeje… go figure.
Å vicarji ne vejo kaj je to kava. ÄŒaj je enako grozen.
Oh, in Å¡e nekaj se mi zgodilo prviÄ. V sicer snažnem hotelu sem sreÄal Å¡Äurka. Nisem imel srca, da bi jim povedal.