12. dan

September 28th, 2007 § Comments Off § permalink

Danes je bil dober dan. Sukal se je okrog telekomunikacij, kar se je začelo z zaskrbljujočim sporočilom mojega najljubÅ¡ega mobilnega operaterja, naj jih nujno pokličem. Zaskbljeno so me vpraÅ¡ali, če se zavedam, da imam račun 5x viÅ¡ji kot prejÅ¡nje mesece. Sem jih pomiril, da je bilo to pričakovano in se zamislil nad dejstvom, da so me poklicali sele dva dni pred koncem meseca…
Cel dan smo iskali mobilnega operaterja, ki bi nam prodal broadband UMTS modem. Enim jih je zmanjkalo, eni so hoteli računat funt za vsak megabajt, eni so zahtevali 18 mesečno pogodbo, britanski stalni naslov in bančni račun, čeprav bi računali zgolj po porabi. Go figure. Prijazni kolega iz projekta <a href=”http://www.kublax.com”>Kublax</a> se je javil, da lahko sprejme pogodbo za nas, tako da zdaj dejansko imamo povezavo od doma!
Neverjetna spokojnost seva naokrog med zidovi, odkar se lahko v miru zviramo po foteljih in surfamo. Glavna razvijalca namreč nista več hotela delat v najbolj fancy pisarnah v Lonodnu, ker so baje motile ustvarjalnost. Go figure again.

11. dan

September 27th, 2007 § Comments Off § permalink

Navsezgodaj zjutraj sva Å¡la z AleÅ¡em od doma s posebno misijo – izsledit in napizdit nepremičninarje. In sva jih, do popoldan so že naredili prvi korak. Å e vedno bo trajalo nekaj dni, da dobimo internet, ampak vsaj premaknilo se je z mrtve točke.
Potem obvezno socializiranje na OpenCoffee Clubu, ki je bil zanimiv s kulturnega stališča. Gre za tedenske dogodke, na katerih naj bi se na neformalnih kavicah na javnih krajih (knjigarne, kavarne) srečevali podjetniki in investitorji, ter se tako lažje spoznali med seboj. Odličen koncept, ki se je zadnje leto hitro razširil po Evropi, med drugim tudi v Ljubljano. Presenetilo me je, da na Londonski različici ni bilo bistveno več ljudi kot pri nas, so mi pa potem udeleženci pojasnili, da večina prihaja manj redno in da se vsak teden zberejo popolnoma drugi ljudje. V Ljubljani smo celo leto srečevali bolj ali manj iste obraze, z morda 2-5 novih vsak teden.
Po celem tednu letanja po neodložljivih obveznostih si končno lahko vzmamem malce časa v pisarni in odgovorim tudi nekaj bolj osebnih sporočil, ki so se nabrala. Ljubljanski kolegi so že zelo nervozni, ker jih zapostavljam. Jim moram Å¡e enkrat omeniti tale dnevnik…
Andraž si je prislužil Å¡e en vzdevek: “chief microwave officer” – je pac edini power user mikrovalovke, ostali smo bolj konzervativni kuharji.

10. dan

September 26th, 2007 § Comments Off § permalink

Po zajtrku sta Å¡la Andraž in Jure v pisarno, midva z AleÅ¡em pa iskat Davida, ki je prispel z letališča. Nesrečnik ni nič spal cel dan, mi smo ga pa tudi najprej zvlekli domov razpakirat, skuhali kosilo – testenine carbonara, zvlekli direkt naprej v pisarno, kjer je nesrečen obsedel pred na pol delujočim računalnikom, ki ga ni uspel obudit v normalno delovanje do večera. Izgledal je precej nesrečno
Cel dan sem telefoniral s kolegi iz Švice, ki nas morda potrebujejo za razvoj neke rešitve. Zanimivo dejstvo je, da jim s treh mobilnih omrežij ni uspelo poklicat našega, edino Skype je deloval. Kakorkoli, na koncu dneva sem obsedel sam v pisarni in moral pripraviti še dva plakata, ki sta morala it v tisk do četrtka. Zadnje tri dni so me namreč stalno nadlegovali s konference FOWA, da si grozno želijo, da bi razstavljali in potem potrebovali takšne in drugačne podatke. Resno preganjavico dobivam pred svojim naslednjim telefonskim računom. Ampak kaj naj, podjetje je od tega odvisno. Aleš je zvečer pripravil odličen Curry, boljši kot v restavraciji.
Å e vedno srečujem hladilnike na praktično vsaki ulici predmestij. Ne srečujem pa drugih živali, tako da morda so hladilniki tu v vlogi mačk – čez dan se sončino na vrtovih, ponoči pa sprehajajo naokrog.

9. dan

September 25th, 2007 § Comments Off § permalink

Obredni zajtrk, jutranja migracija v pisarno, popoldan konferenca, na kateri sta nastopala ustanovitelja Last.fm, ki sta ga nedavno prodala za neverjetnih 280 miljonov dolarjev. Super je bilo posluÅ¡at njuno zgodbo, kako sta v petih letih sestavila tako uspeÅ¡no podjetje. Prvo poletje so zaradi prostorske stiske kampirali na strehi pisarne, dodatne razvijalce pa plačevali s kuhanjem kosil. Nauk zgodbe: dobra hrana je ključna sestavina uspeÅ¡nega spletnega podjetja. Večerja je bila seveda spet temu primerno odlična. AleÅ¡ uspeÅ¡no zbira nadimke, prvi teden si je prislužil ‘big brother’, ta teden pa ‘chief chef’.

8. dan

September 24th, 2007 § Comments Off § permalink

Zbudilo me je orkansko deževje. Eno tistih, ko si vesel da imaš dom, in greš takoj preverit če ogrevanje deluje. Potem se je poleglo, in dan dalje je bil enako sončen kot cel zadnji teden.
Šla sva na sprehod, nakupila nekaj osnovnih živil in doma pred pragom našla Aleša in Jureta, ki sta ravno prispela z letala. Aleš je hitro poskrbel za kosilo, potem sva pa z Andražem odbrzela na sestanek z našimi novimi odvetniki. Nikoli si ne bi mislil da je to mogoče, ampak najboljši opis je, da so prijetni. Poskrbeli bodo za nas, brezplačno, v pričakovanju da bomo nekoč veliki in bodo za nas opravljali velike posle.
Interneta še kar ni bilo na vidiku, naša agentka je očitno (oz. oslišno) zbolela in neka druga agentka je rekla da mora kontaktirat lastnika. Kar je problem, ker smo načrtovali, da bomo vsaj v drugem tednu že začeli tudi hiperaktivno razvijat, zdaj nam pa manjka osnovno sredstvo.
Odkar se je to zgodilo vsakomur razloživa to zgodbo in kako je London grozno neprijazen kar se infrastrukture tiče. In ko sva to pravila pravnikom, so nama prijazno ponudili neko svojo prazno pisarno za ta teden. Res super ponudba, sploh glede na lokacijo pisarne. Slika pove več kot tisoč besed, kar je še posebej res v tem primeru:

Neverjetno! Cel teden bomo preživeli v 29. nadstropju najbolj eminentne poslovne stolpnice v Londonu. Na koncu sestanka so sicer znižali glas z besedami: “and just one thing.” in sva že pričakovala nek disclaimer, o oblekah, kravatah, mogoče glasnosti, nekaj sitnega in segregativnega pač. “you must go to the top floor, where there’s a restaurant, and see the view!” :)
Popoldan smo tako vsi skupaj že preživeli v pisarni in se čudili višini. Sedem ur sem odpisoval in urejal pošto, ki se je nabrala v štirih dneh brez resnega dostopa do interneta. V kavarno si še nismo upali. Aleš je medtem prijazno šel po nakupih in poskrbel za slastno večerjo.

7. dan

September 23rd, 2007 § Comments Off § permalink

Na Seedcampu bi se temu reklo Founders Day. Cel dan sva preždela skupaj in se pogovarjala o prihodnjih tednih in prihodnosti podjetja. Nič pretresljivega, samo že kak mesec nisva imela časa za to.
Zvečer sva si privoščila ‘najboljÅ¡i sladoled na svetu’, po priporočilu mojega brata. Drag, ampak slasten.

6. dan

September 22nd, 2007 § Comments Off § permalink

Dve noči sem preživel sam, v pričakovanju selitve. Ta je na koncu izpadla še kar neboleče, razen čakanja v nepremičninski pisarni. Tja sem šel dvignit ključe, preden se otovorjen odpravim proti domu. Seveda nisem vedel svojega novega naslova, imena agentke ali sploh česarkoli zanje uporabnega. Dal sem jim vizitko in jih prepustil njihovim skrben. Dekleta so bila sicer zelo prijazna, a na koncu so poklicale nekega računalničarja, da me je izbrskal iz njihove evidence.
HiÅ¡ica je super, velika in draga. Takoj ko sem se vselil sem Å¡el na ogled soseske. Na ‘glavni’ cesti je precej eksotičnih restavracij, obvezni italjanski kafič in celo portugalska delikatesa. Kupil sem osnovne potrebščine in si Å¡el skuhat kosilo! Bilo je mega in sploh fantastično, čeprav nisem imel drugega kot nesoljene in nezačinjene testenine s paradižnikom in grahom iz konzerve. Domača kuhinja je res odličen občutek.
Zanimiv fenomen v Londonu so hladilniki, ki jih srečaÅ¡ ob poti. Tako pred hotelom, kot v novem okoliÅ¡u sem srečal nekaj na glavo obrnjenih hladilnikov sredi ceste. Morda je od tu priÅ¡el navdih za nadrealistično deževanje hladilnikov v filmu ‘Siam Sunset’.
Pa naučil sem se novo besedo: ‘a horse’ se reče tisti pripravi, ki ji pri nas pravimo ‘koza’. Kdo bi si mislil.
Popoldan sem se malce uštel in nekaj ur čakal Andraža. Pravi da so doma že cel teden hude poplave in da se bodo prihodnji teden nadaljevale. Hecno, v Lonodnu je sončno že odkar sem prišel. Nekajkrat se je popoldan pooblačilo in je deset minut padal dež. Oz. ni padal, ker dež tu očitno ne pada, ampak stoji v zraku in se ne zna odločit a bi bil megla ali dež. Če je veter se pusti vrtinčit v poljubne smeri, tako da zares ne razumem čemu bi koristil dežnik. Domažini dežnike sicer še kar nosijo s seboj, podobno kot Parižani svoje štruce, ki jih nikoli ne jejo. Je pa tu domačinov zares zanemarljivo malo. Najbrž se skrivajo po zaprtih komunah, ker na ulicah in podzemnih je prebivalstvo izrazito pisano in mešano.

5. dan

September 21st, 2007 § Comments Off § permalink

Najbrž najbolj koristno spoznanje s konference je bila ugotovitev kolega: kako ločiš tiste, ki iščejo denar, od tistih ki sedijo na njem? Kontraintuitivno po tem, da podjetniki nimamo kravat.
Bolj osebno zanimivo je bilo pa jutranje spoznanje, da mi je bratec odnesel peno za britje, tako da sem se bil prisiljen obriti samo z vodo. Bilo je presenetljivo enostavno in predvsem hitreje. Morda bom tehniko Å¡e malce izpopolnil. Pri zajtrku sem se počutil malce tuje in se natakarju ponesreči zahvalil s ‘hvala’.
Konferenca se je dogajala v nekem cerkvenem kongresnem centru in skorajda vse osebje je bilo žensko. Zelo simpatično dekle je tako v visokih petah in kostimu moralo premikati fotelje po odru, na katerih so potem sedeli zavaljeni direktorji multinacionalk. Podobno neobičajno je bilo videt dekle, ki je bilo tonski tehnik, kar je sploh pri nas povsem neobičajno.
Tik pred pričetkom smo posluÅ¡ali se test požarnega alarma, ki je bil prav po AngleÅ¡ko pomirjujoč. “Attention. A fire to be detected in your area”, povedano z lepo artikuliranim, preudarnim radijskim glasom, z mnogo postanki. “Samo brez panike” očitno ni iz trte zvit slogan.
Zvečer sem se srečal s prijatelji, ki so ravno sedaj tudi v Londonu. Bilo je zelo prijetno govorit v domačem jeziku, pa čeprav je minil šele en dan samote. Počasi se navajam na misel, da ne vem kdaj pridem domov.

4. dan

September 20th, 2007 § Comments Off § permalink

Evo, bratec je odšel in se zataknil na letališču z dvourno zamudo. Jaz naročam vizitke in pričakujem bolj miren dan in pol, v pričakovanju prihoda andraža in vselitve. Ja, danes smo najeli tipično angleško vrstno hišico, za denar, ki ga zaslužijo naši najbolj opazni politiki.
O zapletih pri najemanju sem že pisal, ampak tole danes je bilo še posebej zanimivo. Sredi dneva sem imel namreč dogovorjena dva ogleda, a me je agentka uro in pol prej poklicala, da ji je zelo žal, a enega stanovanja ne oddajajo več, temveč ga prodajajo, drugi stanodajalec pa noče gostiti toliko ljudi. In sem se zahvalil in poklical v drugo pisarno, kjer sem naletel na hiperaktivno novinko, ki se je odločila da bo zaslužila nekaj denarja. V trenutku mi je priporočila hišico, ki da je oh in sploh neverjetna in mi določila ogled čez eno uro. Potem je sicer več kot pol ure zamudila, hišica je bila pa kljub temu odlična. Namignila je tudi koliko lahko scenkamo, rekla da bo ona že vse uredila če se odločimo, staknili smo glave in dahnili da. Podpisali smo ponudbo in šli na kosilo, medtem ko je bil stanodajalec še v službi in ni mogel takoj potrdit. Hiša se je dva dni nazaj šele sprostila, in bili smo šele drugi ki smo jo gledali. Danes so imeli naročene še tri oglede. Še med kosilom me je klicala da je vse urejeno in da lahko pridemo podpisat pogodbo. Potem je bilo potrebno še nekaj pinkponkanja z Ljubljano za vse podpise in v petih urah od preklica prvih ogledov smo imeli podpisano pogodbo za najem fantastične in optimalne hiše, v katero se lahko v dveh dneh že vselimo. Neverjetno.
Pred vsem tem dirjanjem sem bil na konferenci Catapult, namenjeni Å¡irjenju podjetij čez Atlantik. Precej hecno sem se počutil, ker me je precej ljudi pozdravljalo, jaz pa njih nisem prepoznal. Seedcamp je bil kar pomembna izložba…Jutri se nadaljuje, tako da upam da bom Å¡e koga koristnega srečal. Danes sem jo moral predčasno prekiniti.

3. dan

September 19th, 2007 § Comments Off § permalink

Včeraj pozno zvečer me je obiskal bratec. Jutri zvečer gre nazaj, danes je imel rojstni dan. 35. Opravila sva en sestanek in en ogled, potem pa porabila dan za turističen sprehod, obisk največje knjigarne, Soha in pivnice. Vmes sva ugotovila, da nima smisla biti popustljiv in ziheraÅ¡ki – gremo na vse ali nič, ker itak nimamo kaj izgubit. Bom čez vikend naredil en braindump radikalne vizije, ki se ne ozira na realnost. Bomo že svet potem ustrezno upognili, da se bo skladal.

Where am I?

You are currently viewing the archives for September, 2007 at Rational Idealist.