Dve noÄi sem preživel sam, v priÄakovanju selitve. Ta je na koncu izpadla Å¡e kar neboleÄe, razen Äakanja v nepremiÄninski pisarni. Tja sem Å¡el dvignit kljuÄe, preden se otovorjen odpravim proti domu. Seveda nisem vedel svojega novega naslova, imena agentke ali sploh Äesarkoli zanje uporabnega. Dal sem jim vizitko in jih prepustil njihovim skrben. Dekleta so bila sicer zelo prijazna, a na koncu so poklicale nekega raÄunalniÄarja, da me je izbrskal iz njihove evidence.
HiÅ¡ica je super, velika in draga. Takoj ko sem se vselil sem Å¡el na ogled soseske. Na ‘glavni’ cesti je precej eksotiÄnih restavracij, obvezni italjanski kafiÄ in celo portugalska delikatesa. Kupil sem osnovne potrebÅ¡Äine in si Å¡el skuhat kosilo! Bilo je mega in sploh fantastiÄno, Äeprav nisem imel drugega kot nesoljene in nezaÄinjene testenine s paradižnikom in grahom iz konzerve. DomaÄa kuhinja je res odliÄen obÄutek.
Zanimiv fenomen v Londonu so hladilniki, ki jih sreÄaÅ¡ ob poti. Tako pred hotelom, kot v novem okoliÅ¡u sem sreÄal nekaj na glavo obrnjenih hladilnikov sredi ceste. Morda je od tu priÅ¡el navdih za nadrealistiÄno deževanje hladilnikov v filmu ‘Siam Sunset’.
Pa nauÄil sem se novo besedo: ‘a horse’ se reÄe tisti pripravi, ki ji pri nas pravimo ‘koza’. Kdo bi si mislil.
Popoldan sem se malce uÅ¡tel in nekaj ur Äakal Andraža. Pravi da so doma že cel teden hude poplave in da se bodo prihodnji teden nadaljevale. Hecno, v Lonodnu je sonÄno že odkar sem priÅ¡el. Nekajkrat se je popoldan pooblaÄilo in je deset minut padal dež. Oz. ni padal, ker dež tu oÄitno ne pada, ampak stoji v zraku in se ne zna odloÄit a bi bil megla ali dež. ÄŒe je veter se pusti vrtinÄit v poljubne smeri, tako da zares ne razumem Äemu bi koristil dežnik. Domažini dežnike sicer Å¡e kar nosijo s seboj, podobno kot Parižani svoje Å¡truce, ki jih nikoli ne jejo. Je pa tu domaÄinov zares zanemarljivo malo. Najbrž se skrivajo po zaprtih komunah, ker na ulicah in podzemnih je prebivalstvo izrazito pisano in meÅ¡ano.
6. dan
September 22nd, 2007 Comments Off on 6. dan