17. dan

October 3rd, 2007 Comments Off on 17. dan

Prvič sem bil udeležen samostojnega predstavljanja izdelka na resni konferenci. Gre za eno najpomembnejÅ¡ih spletnih konferenc – Future of web apps. Dobili smo neverjetno ugodno lokacijo stojnice – takoj za vhodom, poleg stojnice glavnega pokrovitelja konference.

Odločili smo se zbrati čimveč mnenj bodočih uporabnikov in čimveč kontaktov s potencialnimi partnerji. Odzivi so bili odlični in ves dan smo ponavljali svojo 30 sekundo razlago storitve, ki jo razvijamo.

Skoraj ves dan. Konferenčno dogajanje naj bi namreč trajalo od 800 do 1800, realno pa do 1200 nismo bili operativni. Iz več razlogov.

1) Konferenca se dogaja na popolnoma drugem koncu Londona, kar pomeni uro in pol potovanja, če gre vse gladko. Seveda ni šlo vse gladko.

Najprej smo se malce predolgo odpravljali od doma, potem se je ena najbolj prometnih linij pokvarila ravno, ko bi se morali vkrcati. Civilizirani Angleži se niso pustili motit in so lepo mirno stali v vrstah in brali svoje časopise, tako da smo sklepali, da je to očitno normalno in jih posnemali, dokler niso po ozvočenju priporočili, da se poslužimo kake druge poti.

Ker se je polna postaja ljudi hkrati premaknila na drugo linijo, ker smo že tako ali tako zamujali in ker smo želeli dokazati svojo necivilizirano zvijačnost, smo se odločili odpeljati eno postajo v nasprotno smer, zasesti sedeže in se zmagoslavno pripeljati nazaj v pravo smer. Seveda smo sedli na napačen vlak in morali vajo ponoviti. *sigh*

Takrat nam je bilo že jasno, da je svet kljub vsemu lep in preostanek poti, na grozo sopotnikov v sicer _popolnoma_tihem_vagonu_ preživeli v veselem čebljanju o življenju vesolju in sploh vsem. V nekem trenutku sem opazil da nam eden manjka, ker je očitno pozabil na kateri postaji moramo izstopiti. Na olajšanje sopotnikov smo skočili za njim, se na hitro posvetovali, na grozo bivših-bodočih sopotnikov skočili nazaj, se še enkrat premislili in z glasnim krikom skočili spet ven men zapiranjem vrat. Vlak je odpeljal, dvakrat bivši sopotniki pa so nas zaskrbljeno opazovali.

2) Ko smo po treh urah potovanja končno prispeli, nas je najprej razveselila postavitev stojnice in razočaralo, kot se za spletno konferenco spodobi, izjemno slabo delovanje interneta. Sledilo je oblikovanje predstavitve, ki je nato tekla brez povezave, seveda pa tudi tu ni šlo brez zapletov, povezanih z našim najljubšim operacijskim sistemom.

Želeli smo namreč ustvariti dodaten uporabniÅ¡ki račun, nismo pa računali na poseben varnostni mehanizem uporabljenega prenosnika – čitalnik prstnih odtisov, in nesposobnost operacijskega sistema, da bi se sprijaznil, da včasih pač nočemo vedeti kdo je pred ekranom. Ena ura brutalnih poskusov ukrotitve gonilnikov je rezultirala v namestitvi aplikacije razvite posebej v ta namen.

Kakorkoli, sedem ur po zbujanju smo končno lahko začeli komunicirati z zaintersirano javnostjo, ki se je zgrinjala okrog demonstracije in po naslednjih sedmih urah dela smo se odločili, da izpustimo večerno zabavo in gremo na večerjo.

Ko smo se vračali se je že zvečerilo in z Alešem sva občudovala večerno silhueto nebotičnikov Londonske poslovne četrti. Omenila sva jo tudi kolegoma, ki pa očitno nista bila pretirano navdušena:

“hej, glej skyline na desni”

“kje?”

“tam, zunaj, na desni, skyline”

“kaj je to skyline? a to je kak del Londona?”

“argh, skyline pač”

“eh to je pač 5 blokov”

. .. sva ju prepustila nadaljevanju debate o kdovečem in raje ugotavljala, da civilizirani angleži morda le ne pripisujejo tako strašnega pomena okolju, namreč v vseh nebotčnikih so gorele _vse_ luči. Zgledalo je sicer fino, predvsem pa drago.

Noja, prejšnaj noč je bila kratka, tale tudi ne obeta kaj dosti več spanca in komaj čakam da konferenca mine in se lahko spet posvetim bolj neposredno koristnemu delu, kot je recimo vpitje na ponudnike interneta in pisanje blogov.

Comments are closed.








What's this?

You are currently reading 17. dan at Rational Idealist.

meta