PrviÄ sem bil udeležen samostojnega predstavljanja izdelka na resni konferenci. Gre za eno najpomembnejÅ¡ih spletnih konferenc – Future of web apps. Dobili smo neverjetno ugodno lokacijo stojnice – takoj za vhodom, poleg stojnice glavnega pokrovitelja konference.
OdloÄili smo se zbrati ÄimveÄ mnenj bodoÄih uporabnikov in ÄimveÄ kontaktov s potencialnimi partnerji. Odzivi so bili odliÄni in ves dan smo ponavljali svojo 30 sekundo razlago storitve, ki jo razvijamo.
Skoraj ves dan. KonferenÄno dogajanje naj bi namreÄ trajalo od 800 do 1800, realno pa do 1200 nismo bili operativni. Iz veÄ razlogov.
1) Konferenca se dogaja na popolnoma drugem koncu Londona, kar pomeni uro in pol potovanja, Äe gre vse gladko. Seveda ni Å¡lo vse gladko.
Najprej smo se malce predolgo odpravljali od doma, potem se je ena najbolj prometnih linij pokvarila ravno, ko bi se morali vkrcati. Civilizirani Angleži se niso pustili motit in so lepo mirno stali v vrstah in brali svoje Äasopise, tako da smo sklepali, da je to oÄitno normalno in jih posnemali, dokler niso po ozvoÄenju priporoÄili, da se poslužimo kake druge poti.
Ker se je polna postaja ljudi hkrati premaknila na drugo linijo, ker smo že tako ali tako zamujali in ker smo želeli dokazati svojo necivilizirano zvijaÄnost, smo se odloÄili odpeljati eno postajo v nasprotno smer, zasesti sedeže in se zmagoslavno pripeljati nazaj v pravo smer. Seveda smo sedli na napaÄen vlak in morali vajo ponoviti. *sigh*
Takrat nam je bilo že jasno, da je svet kljub vsemu lep in preostanek poti, na grozo sopotnikov v sicer _popolnoma_tihem_vagonu_ preživeli v veselem Äebljanju o življenju vesolju in sploh vsem. V nekem trenutku sem opazil da nam eden manjka, ker je oÄitno pozabil na kateri postaji moramo izstopiti. Na olajÅ¡anje sopotnikov smo skoÄili za njim, se na hitro posvetovali, na grozo bivÅ¡ih-bodoÄih sopotnikov skoÄili nazaj, se Å¡e enkrat premislili in z glasnim krikom skoÄili spet ven men zapiranjem vrat. Vlak je odpeljal, dvakrat bivÅ¡i sopotniki pa so nas zaskrbljeno opazovali.
2) Ko smo po treh urah potovanja konÄno prispeli, nas je najprej razveselila postavitev stojnice in razoÄaralo, kot se za spletno konferenco spodobi, izjemno slabo delovanje interneta. Sledilo je oblikovanje predstavitve, ki je nato tekla brez povezave, seveda pa tudi tu ni Å¡lo brez zapletov, povezanih z naÅ¡im najljubÅ¡im operacijskim sistemom.
Želeli smo namreÄ ustvariti dodaten uporabniÅ¡ki raÄun, nismo pa raÄunali na poseben varnostni mehanizem uporabljenega prenosnika – Äitalnik prstnih odtisov, in nesposobnost operacijskega sistema, da bi se sprijaznil, da vÄasih paÄ noÄemo vedeti kdo je pred ekranom. Ena ura brutalnih poskusov ukrotitve gonilnikov je rezultirala v namestitvi aplikacije razvite posebej v ta namen.
Kakorkoli, sedem ur po zbujanju smo konÄno lahko zaÄeli komunicirati z zaintersirano javnostjo, ki se je zgrinjala okrog demonstracije in po naslednjih sedmih urah dela smo se odloÄili, da izpustimo veÄerno zabavo in gremo na veÄerjo.
Ko smo se vraÄali se je že zveÄerilo in z AleÅ¡em sva obÄudovala veÄerno silhueto nebotiÄnikov Londonske poslovne Äetrti. Omenila sva jo tudi kolegoma, ki pa oÄitno nista bila pretirano navduÅ¡ena:
“hej, glej skyline na desni”
“kje?”
“tam, zunaj, na desni, skyline”
“kaj je to skyline? a to je kak del Londona?”
“argh, skyline paÄ”
“eh to je paÄ 5 blokov”
. .. sva ju prepustila nadaljevanju debate o kdoveÄem in raje ugotavljala, da civilizirani angleži morda le ne pripisujejo tako straÅ¡nega pomena okolju, namreÄ v vseh nebotÄnikih so gorele _vse_ luÄi. Zgledalo je sicer fino, predvsem pa drago.
Noja, prejÅ¡naj noÄ je bila kratka, tale tudi ne obeta kaj dosti veÄ spanca in komaj Äakam da konferenca mine in se lahko spet posvetim bolj neposredno koristnemu delu, kot je recimo vpitje na ponudnike interneta in pisanje blogov.