Nakup karte pri adriji

October 4th, 2007 § Comments Off on Nakup karte pri adriji § permalink

Problem je naslednji. Sedim v Londonu in potrebujem letalsko karto za naslednji teden. Hm…Ker že vem, da nakup preko telefona ni mogoč, sem hotel opraviti nakup preko spletne strani. Izberem let, potrdim ceno, pogoje vtipkam vse svoje Å¡tevilke in tudi Å¡tevilko kartice. Na koncu kliknem za potrditev nakupa in vse skupaj začne mleti. Melje melje in potem puf…dobim tole slikico:
asfr.jpg
Poleg mene sedi moj brat, mu pokažem tale enkrat in komentira:”Tole se pa definitivno ne bi smelo zgoditi, pokliči razvijalce in jih nakuri” in dela naprej svoje.
Glede na to, da je bila to že transakcija z mojo plačilno kartico se to res ne bi smelo zgoditi, a se je. Recimo, da se zgodi, da se zadeve sesuje (čeprave se takole ne bi smele, bi pač moral biti malo bolj kontroliran proces). Torej gremo na klasičen način…telefon. Kličem
prodajo kart…precej zasedeno, ampak je pač treba počakat par minut.
Oglasi se gospa, povem ji problem in v trenutku ko izrečem besedo “splet”, se takoj sproži,”to pa ne urejamo mi, morate poklicati drugam!”. “Ok, razumem ampak, a lahko samo pogledate, če imam karto natem letu ali ne..:”, “Ne, vse v zvezi s spletnimi nakupi morate urediti drugje”, in mi pove Å¡tevilko. Se zahvalim in odložim.
Pa spet vrtim telefon 00386…in dobim prijazno gospo, ki reče “Prosim!”. “Dober dan, sem dobil Adrio Airways” vpraÅ¡am. “Ja”. Razložim celo zgodbo in pridem spet na magično besedo “splet”. Gospa me prijazno posluÅ¡a in potem izdavi “Joj, gospod ampak mi smo v plačah!” TiÅ¡ina. Ker me že rahlo mineva potrpljenje jo vpraÅ¡am, “Kam pa lahko pokličem?” “Ja, dejte poskusit na XXXX 12…ne al pa 13, bo boljÅ¡!”. Ok. Dejmo poskusit.. kličem na Å¡tevilko, dring, dring….dring, dring… zvoni v prazno. Ok. Tole ne bo Å¡lo. Gremo znova.
Brskam po www.adria.si in najdem center za stike s potniki. To bo! Kličem, povem zgodbo, spet pridem na magično besedo “splet”, ups. “Gospod za to morate pa poklicati na spletno podporo”. Kul. Vendar je ta gospa zelo prijazna in mi celo ponudi, da me preveže.
In res, nekaj zvoni, javi se nekdo in reče “Prosim”. “Sem dobil spletno podporo?”. “Ja, prosim”. Ok, povem vse Å¡e enkrat, in na oni strani precej prijazen možak ugotovi, da transakcija ni Å¡la skozi, imam pa rezervacijo. “In kaj naj zdajle naredim?” “Poskusite Å¡e enkrat. Kateri pregledovalnik pa imate”, me vpraÅ¡a. Mu povem in on hitro predlaga
drugega: “Dajte poskusit z drugim, eni majo včasih probleme.” “Ampak jaz ne mislim spreminjati nastavitev računalnika zato, da bo vaÅ¡a storitev delovala, ampak ok, tudi če to poskusim, kako naj vem, kaj se je zgodilo z mojim plačilom”, ga vpraÅ¡am. “Ja sej, če ne bo Å¡lo skozi bo rezervacija itak stornirana”. “Kaj pa če bo let medtem, ko se pogovarjava že zaseden”, ga vpraÅ¡am. “Sej vam lahko povem Å¡tevilko vaÅ¡e rezervacije, pa to uporabite.” “Kako pa?”, spet vpraÅ¡am. “Ja po telefonu,” se glasi pametni odgovor. Pogledam brata, ki se že rahlo trese od hihitanja. Globoko zavzdihnem in mu povem, da pač sedim v Londonu in če bi se dalo bi že zdavnaj kupil karto po telefonu. “Ja taka je direktiva, ampak pokličite pa predstavniÅ¡tvo v Londonu, tam pa lahko plačate s kartico.” “A po telefonu?” “Ja, samo povejete jim Å¡tevilko vaÅ¡e rezervacije” in mi jo zdrdra. Med zapisovanjem Å¡tevilke debelo
pogledam svojega brata, ki se že na ves glas reži. Potem pa modro povzamem: “Samo trenutek, če prav razumem je od nakupa, ki sem ga naredil na spletu ostala samo rezervacija, za katero ne vem koliko časa bo držala in ker jo ne morem potrditi po telefonu v Lj, moram poklicati v London in plačati s kartico?” “Ja, a rabite Å¡tevilko?” Hm, ja prosim.
In mi jo pove.
Debelo gledam in kličem na dano Å¡tevilko in se javi avtomat: “This number has been barred!”, kva!!! Ok, mogoče napaka. Dvignem telefon in kličem prijazno gospo na Center za stike s potniki. In res mi čisto prijazno pove nekoliko drugačno Å¡tevilko, ki tokrat deluje. Na drugi strani gospa, ki ji povem, da bi rad kupil karto po telefonu : “O, lovely”, se me razveseli. Povem jim, da imam rezervacijsko Å¡tevilko iz Ljubljane in so mi tam rekli, naj pokličem k njej, da izvedem nakup. In sledi njen odgovor “That’s strange!” Ja, to se pa strinjam!! In greva čez procedure s črkovanjem, Å¡krtanjem linije in ostalim, ampak je vseeno zadeva prav prijetna in prijazna. Povem Å¡e Å¡tevilko kartice, se mi po angleÅ¡ko zahvali in mi pove, da me bo poklicala nazaj, če bo kaj narobe, drugače pa kar dobim karto. Odložim telefon in Å¡e vedno ne verjamem vsega skupaj. Pogledam brata, ki se že drži za trebuh in krohota. Mine 5 minut in puf, elektronska karta je že na mojem mailu. Voila!

Nauk zgodbe: hm, nimam pojma! Ampak nekaj zagotovo ne Å¡tima.

18. dan

October 4th, 2007 § Comments Off on 18. dan § permalink

Vožnja na konferenco je bila malce bolj predvidljiva, ker smo premeteno že vnaprej izbrali manj oblegano zaporedje prestopanj. Računalnik je bil že ukročen, prizorišče ogledano in predstavitev pripravljena. Nič stresa, torej čisti dolgčas. In za nameček Å¡e obiskovalcev približno desetkrat manj.  Glavna pridobitev danaÅ¡njega dneva so 80x80cm velike table z naÅ¡o ikonografijo, ki smo jih na koncu odnesli s sabo in sedaj dajejo delavno vzduÅ¡je dnevni sobi. 🙂

17. dan

October 3rd, 2007 § Comments Off on 17. dan § permalink

Prvič sem bil udeležen samostojnega predstavljanja izdelka na resni konferenci. Gre za eno najpomembnejÅ¡ih spletnih konferenc – Future of web apps. Dobili smo neverjetno ugodno lokacijo stojnice – takoj za vhodom, poleg stojnice glavnega pokrovitelja konference.

Odločili smo se zbrati čimveč mnenj bodočih uporabnikov in čimveč kontaktov s potencialnimi partnerji. Odzivi so bili odlični in ves dan smo ponavljali svojo 30 sekundo razlago storitve, ki jo razvijamo.

Skoraj ves dan. Konferenčno dogajanje naj bi namreč trajalo od 800 do 1800, realno pa do 1200 nismo bili operativni. Iz več razlogov.

1) Konferenca se dogaja na popolnoma drugem koncu Londona, kar pomeni uro in pol potovanja, če gre vse gladko. Seveda ni šlo vse gladko.

Najprej smo se malce predolgo odpravljali od doma, potem se je ena najbolj prometnih linij pokvarila ravno, ko bi se morali vkrcati. Civilizirani Angleži se niso pustili motit in so lepo mirno stali v vrstah in brali svoje časopise, tako da smo sklepali, da je to očitno normalno in jih posnemali, dokler niso po ozvočenju priporočili, da se poslužimo kake druge poti.

Ker se je polna postaja ljudi hkrati premaknila na drugo linijo, ker smo že tako ali tako zamujali in ker smo želeli dokazati svojo necivilizirano zvijačnost, smo se odločili odpeljati eno postajo v nasprotno smer, zasesti sedeže in se zmagoslavno pripeljati nazaj v pravo smer. Seveda smo sedli na napačen vlak in morali vajo ponoviti. *sigh*

Takrat nam je bilo že jasno, da je svet kljub vsemu lep in preostanek poti, na grozo sopotnikov v sicer _popolnoma_tihem_vagonu_ preživeli v veselem čebljanju o življenju vesolju in sploh vsem. V nekem trenutku sem opazil da nam eden manjka, ker je očitno pozabil na kateri postaji moramo izstopiti. Na olajšanje sopotnikov smo skočili za njim, se na hitro posvetovali, na grozo bivših-bodočih sopotnikov skočili nazaj, se še enkrat premislili in z glasnim krikom skočili spet ven men zapiranjem vrat. Vlak je odpeljal, dvakrat bivši sopotniki pa so nas zaskrbljeno opazovali.

2) Ko smo po treh urah potovanja končno prispeli, nas je najprej razveselila postavitev stojnice in razočaralo, kot se za spletno konferenco spodobi, izjemno slabo delovanje interneta. Sledilo je oblikovanje predstavitve, ki je nato tekla brez povezave, seveda pa tudi tu ni šlo brez zapletov, povezanih z našim najljubšim operacijskim sistemom.

Želeli smo namreč ustvariti dodaten uporabniÅ¡ki račun, nismo pa računali na poseben varnostni mehanizem uporabljenega prenosnika – čitalnik prstnih odtisov, in nesposobnost operacijskega sistema, da bi se sprijaznil, da včasih pač nočemo vedeti kdo je pred ekranom. Ena ura brutalnih poskusov ukrotitve gonilnikov je rezultirala v namestitvi aplikacije razvite posebej v ta namen.

Kakorkoli, sedem ur po zbujanju smo končno lahko začeli komunicirati z zaintersirano javnostjo, ki se je zgrinjala okrog demonstracije in po naslednjih sedmih urah dela smo se odločili, da izpustimo večerno zabavo in gremo na večerjo.

Ko smo se vračali se je že zvečerilo in z Alešem sva občudovala večerno silhueto nebotičnikov Londonske poslovne četrti. Omenila sva jo tudi kolegoma, ki pa očitno nista bila pretirano navdušena:

“hej, glej skyline na desni”

“kje?”

“tam, zunaj, na desni, skyline”

“kaj je to skyline? a to je kak del Londona?”

“argh, skyline pač”

“eh to je pač 5 blokov”

. .. sva ju prepustila nadaljevanju debate o kdovečem in raje ugotavljala, da civilizirani angleži morda le ne pripisujejo tako strašnega pomena okolju, namreč v vseh nebotčnikih so gorele _vse_ luči. Zgledalo je sicer fino, predvsem pa drago.

Noja, prejšnaj noč je bila kratka, tale tudi ne obeta kaj dosti več spanca in komaj čakam da konferenca mine in se lahko spet posvetim bolj neposredno koristnemu delu, kot je recimo vpitje na ponudnike interneta in pisanje blogov.

16. dan

October 2nd, 2007 § Comments Off on 16. dan § permalink

Zatišje pred nevihto FOWA konference me je danes srednje paraliziralo. Smo se pa spet smejali nesposobni birokraciji, tokrat slovenski.

Aleš je namreč poskušal kupiti karto za letalo prihodnji teden. Sedaj že rutinski postopek spletnega nakupa je zmotil SQL error takoj po vnosu številke kreditne kartice in potrditvi plačila. Sledilo je klicanje na agencijo in prevezovanje med štirimi različnimi referenti, od katerih noben ni odgovoren za pletne nakupe je obrodilo le obvezni predlog zamenjave brskalnika.

Ključna težava je bila, da je sistem pred sesutjem rezerviral zadnji sedež na letalu, tako da se postopka ni dalo ponoviti, po telefonu pa ne sprejemajo plačil s kreditno kartico. Go figure. ReÅ¡itev? Poklicati je bilo treba angleÅ¡ko predstavniÅ¡tvo iste agencije in njim narekovati Å¡tevilko, le da oni pa ne sprejemajo kartice ugodnosti, ki jo agencija sicer ponuja svojim strankam. So pa bili vsaj prijazni in se strinjali da “that’s strange”.

15. dan

October 1st, 2007 § Comments Off on 15. dan § permalink

Dobil sem email od agentke, naj pokličem ISPja in se zmenim.

Pokličem ISPja in mi pove, da moram poklicat nekoga drugega v agenciji, ker on ureja vsa njihova naročila in mi da direktno številko. PRavi da bo trajalo še 5 delovnih dni da pride BT in instalira kretnico. Ravno ga hočem še vprašat če lahko kretnico sami inštaliramo, glede na to da je že v hiši, ko mi zmanjka denarja. Zamenjam mobitel.

Kličem številko in dobim nekoga, ki me hoče povezat z mojim property managerjem.

Dobimkakor izgleda pravo osebo, ki že ve kdo sem in zaskrbljeno vpraÅ¡a: “a nismo o tem zjutraj govorili z vaÅ¡o agentko?” “ja.” “a vam ni poslal mail s kontaktom?” “ja, samo so mi na ISPju rekli da morate to vi uredit.” “aja, zakaj so vam pa to rekli?”

*sigh* (to be continued…)

… večerni dodatek:

po pričakovanjih, Å¡e peta agentka me je klicala ravno med razmeroma pomembnim sestankom, a sem uganil da je dovolj pomembno, da sem se raje njej posvetil za 15 minut in ji Å¡e n-tič črkoval  vse osebne podatke, Å¡tevilko kreditne kartice, želje glede interneta ipd… je rekla da bo uredila, in glej ga zlomka, ko sem priÅ¡el domov me je res čakalo sporočilo, da ISP ve za naÅ¡e naročilo. Zdaj spet čakamo preljubi BT.

Sicer sva pa danes z AleÅ¡em posluÅ¡ala predavanje enega najpomembnejÅ¡ih ljudi na planetu – predsednika Microsofta Steva Ballmerja. Res je fascinantno energičen, obenem pa z izjemno natančnimi pogledi na svoje poslanstvo. Na vpraÅ¡anje o možnostih razvojnih orodij za Linux je takoj iztrelil, da a to pomeni da bi jih ljudje radi imeli zastonj, ali bi jih dejansko kdo kupil. Potem si je pa vzel Å¡e dve minuti časa za mrcvarjenje nesrečnega vpraÅ¡evalca. 🙂

Obvezno sesutje Windows Viste med prezentacijo na veselje občinstva seveda ni izostalo. 🙂

Prvič je bila cela ekipa pri večerji in prav veselje je bilo vse videti na kupu. Na konferenci danes je eden od govorcev pravil, da  v prvo ekipo povabi samo najboljÅ¡e, oz. ‘primadone’ kot jim je rekel, izumi način na katerega lahko delajo in se jih drži v vseh nadaljnih projektih. Prepričan sem, da lahko s takole ekipo dosežemo neverjetna obzorja!

14. dan

October 1st, 2007 § Comments Off on 14. dan § permalink

Zelo pogosto se mi zgodi, da na večernem sprehodu ceste luči crknejo ravno ko pridem mimo. Danes se mi je to prvič zgodilo tudi tu… 🙂

Sicer se pa izkaže, da je v Londonu, kljub vsej multikulturnosti, precej nemogoče najti tofu. Enostavno nimajo ga, niti v splošnih trgovinah, niti v specialnih delikatesah. Je pa res, da nimamo v bližini nobene azijske trgovine.

To je pač Å¡e ena v vrsti osnovnih stvari, ki so tu iz neznanega razloga precej zahtevni izzivi za razvajenega Evropejca. 🙂

13. dan

October 1st, 2007 § Comments Off on 13. dan § permalink

V celem dnevu smo samo enkrat stopili do trgovine, sicer pa bili vsak v svoji sobi in delali. Vmes smo si vzeli še nekaj ur časa za spodobno kosilo, ki sva ga sčarala z Juretom.

Popoldan in večer sem tako preživel  v svoji podstreÅ¡ni sobici, z velikim streÅ¡nim okom s pogledom na strehe vrstnih hiÅ¡, obkrožen s pomirjujočo turkizno lučko nad glavo obeÅ¡enega modema, ki označuje da povezava v internet deluje in migotanjem zelenih lučkic na desni, ki označujejo, da ostali v hiÅ¡i pridno delajo. Pravo geekovsko vzduÅ¡je…

Sredi noči sva z Juretom napol omotična zgruntala še nekaj novih konceptov za uporabniški vmesnik, ki jih bo preizkusil v naslednjih dneh. V ponedeljek pridejo še ostali člani posadke, nakar bomo najbrž res delovali podobno, kot če bi bili na kaki odpravi na južnem tečaju.

Where am I?

You are currently viewing the archives for October, 2007 at Rational Idealist.