October 4th, 2007 § Comments Off on Nakup karte pri adriji § permalink
Problem je naslednji. Sedim v Londonu in potrebujem letalsko karto za naslednji teden. Hm…Ker že vem, da nakup preko telefona ni mogoÄ, sem hotel opraviti nakup preko spletne strani. Izberem let, potrdim ceno, pogoje vtipkam vse svoje Å¡tevilke in tudi Å¡tevilko kartice. Na koncu kliknem za potrditev nakupa in vse skupaj zaÄne mleti. Melje melje in potem puf…dobim tole slikico:
Poleg mene sedi moj brat, mu pokažem tale enkrat in komentira:”Tole se pa definitivno ne bi smelo zgoditi, pokliÄi razvijalce in jih nakuri” in dela naprej svoje.
Glede na to, da je bila to že transakcija z mojo plaÄilno kartico se to res ne bi smelo zgoditi, a se je. Recimo, da se zgodi, da se zadeve sesuje (Äeprave se takole ne bi smele, bi paÄ moral biti malo bolj kontroliran proces). Torej gremo na klasiÄen naÄin…telefon. KliÄem
prodajo kart…precej zasedeno, ampak je paÄ treba poÄakat par minut.
Oglasi se gospa, povem ji problem in v trenutku ko izreÄem besedo “splet”, se takoj sproži,”to pa ne urejamo mi, morate poklicati drugam!”. “Ok, razumem ampak, a lahko samo pogledate, Äe imam karto natem letu ali ne..:”, “Ne, vse v zvezi s spletnimi nakupi morate urediti drugje”, in mi pove Å¡tevilko. Se zahvalim in odložim.
Pa spet vrtim telefon 00386…in dobim prijazno gospo, ki reÄe “Prosim!”. “Dober dan, sem dobil Adrio Airways” vpraÅ¡am. “Ja”. Razložim celo zgodbo in pridem spet na magiÄno besedo “splet”. Gospa me prijazno posluÅ¡a in potem izdavi “Joj, gospod ampak mi smo v plaÄah!” TiÅ¡ina. Ker me že rahlo mineva potrpljenje jo vpraÅ¡am, “Kam pa lahko pokliÄem?” “Ja, dejte poskusit na XXXX 12…ne al pa 13, bo boljÅ¡!”. Ok. Dejmo poskusit.. kliÄem na Å¡tevilko, dring, dring….dring, dring… zvoni v prazno. Ok. Tole ne bo Å¡lo. Gremo znova.
Brskam po www.adria.si in najdem center za stike s potniki. To bo! KliÄem, povem zgodbo, spet pridem na magiÄno besedo “splet”, ups. “Gospod za to morate pa poklicati na spletno podporo”. Kul. Vendar je ta gospa zelo prijazna in mi celo ponudi, da me preveže.
In res, nekaj zvoni, javi se nekdo in reÄe “Prosim”. “Sem dobil spletno podporo?”. “Ja, prosim”. Ok, povem vse Å¡e enkrat, in na oni strani precej prijazen možak ugotovi, da transakcija ni Å¡la skozi, imam pa rezervacijo. “In kaj naj zdajle naredim?” “Poskusite Å¡e enkrat. Kateri pregledovalnik pa imate”, me vpraÅ¡a. Mu povem in on hitro predlaga
drugega: “Dajte poskusit z drugim, eni majo vÄasih probleme.” “Ampak jaz ne mislim spreminjati nastavitev raÄunalnika zato, da bo vaÅ¡a storitev delovala, ampak ok, tudi Äe to poskusim, kako naj vem, kaj se je zgodilo z mojim plaÄilom”, ga vpraÅ¡am. “Ja sej, Äe ne bo Å¡lo skozi bo rezervacija itak stornirana”. “Kaj pa Äe bo let medtem, ko se pogovarjava že zaseden”, ga vpraÅ¡am. “Sej vam lahko povem Å¡tevilko vaÅ¡e rezervacije, pa to uporabite.” “Kako pa?”, spet vpraÅ¡am. “Ja po telefonu,” se glasi pametni odgovor. Pogledam brata, ki se že rahlo trese od hihitanja. Globoko zavzdihnem in mu povem, da paÄ sedim v Londonu in Äe bi se dalo bi že zdavnaj kupil karto po telefonu. “Ja taka je direktiva, ampak pokliÄite pa predstavniÅ¡tvo v Londonu, tam pa lahko plaÄate s kartico.” “A po telefonu?” “Ja, samo povejete jim Å¡tevilko vaÅ¡e rezervacije” in mi jo zdrdra. Med zapisovanjem Å¡tevilke debelo
pogledam svojega brata, ki se že na ves glas reži. Potem pa modro povzamem: “Samo trenutek, Äe prav razumem je od nakupa, ki sem ga naredil na spletu ostala samo rezervacija, za katero ne vem koliko Äasa bo držala in ker jo ne morem potrditi po telefonu v Lj, moram poklicati v London in plaÄati s kartico?” “Ja, a rabite Å¡tevilko?” Hm, ja prosim.
In mi jo pove.
Debelo gledam in kliÄem na dano Å¡tevilko in se javi avtomat: “This number has been barred!”, kva!!! Ok, mogoÄe napaka. Dvignem telefon in kliÄem prijazno gospo na Center za stike s potniki. In res mi Äisto prijazno pove nekoliko drugaÄno Å¡tevilko, ki tokrat deluje. Na drugi strani gospa, ki ji povem, da bi rad kupil karto po telefonu : “O, lovely”, se me razveseli. Povem jim, da imam rezervacijsko Å¡tevilko iz Ljubljane in so mi tam rekli, naj pokliÄem k njej, da izvedem nakup. In sledi njen odgovor “That’s strange!” Ja, to se pa strinjam!! In greva Äez procedure s Ärkovanjem, Å¡krtanjem linije in ostalim, ampak je vseeno zadeva prav prijetna in prijazna. Povem Å¡e Å¡tevilko kartice, se mi po angleÅ¡ko zahvali in mi pove, da me bo poklicala nazaj, Äe bo kaj narobe, drugaÄe pa kar dobim karto. Odložim telefon in Å¡e vedno ne verjamem vsega skupaj. Pogledam brata, ki se že drži za trebuh in krohota. Mine 5 minut in puf, elektronska karta je že na mojem mailu. Voila!
Nauk zgodbe: hm, nimam pojma! Ampak nekaj zagotovo ne Å¡tima.
October 4th, 2007 § Comments Off on 18. dan § permalink
Vožnja na konferenco je bila malce bolj predvidljiva, ker smo premeteno že vnaprej izbrali manj oblegano zaporedje prestopanj. RaÄunalnik je bil že ukroÄen, prizoriÅ¡Äe ogledano in predstavitev pripravljena. NiÄ stresa, torej Äisti dolgÄas. In za nameÄek Å¡e obiskovalcev približno desetkrat manj. Glavna pridobitev danaÅ¡njega dneva so 80x80cm velike table z naÅ¡o ikonografijo, ki smo jih na koncu odnesli s sabo in sedaj dajejo delavno vzduÅ¡je dnevni sobi. 🙂
October 3rd, 2007 § Comments Off on 17. dan § permalink
PrviÄ sem bil udeležen samostojnega predstavljanja izdelka na resni konferenci. Gre za eno najpomembnejÅ¡ih spletnih konferenc – Future of web apps. Dobili smo neverjetno ugodno lokacijo stojnice – takoj za vhodom, poleg stojnice glavnega pokrovitelja konference.
OdloÄili smo se zbrati ÄimveÄ mnenj bodoÄih uporabnikov in ÄimveÄ kontaktov s potencialnimi partnerji. Odzivi so bili odliÄni in ves dan smo ponavljali svojo 30 sekundo razlago storitve, ki jo razvijamo.
Skoraj ves dan. KonferenÄno dogajanje naj bi namreÄ trajalo od 800 do 1800, realno pa do 1200 nismo bili operativni. Iz veÄ razlogov.
1) Konferenca se dogaja na popolnoma drugem koncu Londona, kar pomeni uro in pol potovanja, Äe gre vse gladko. Seveda ni Å¡lo vse gladko.
Najprej smo se malce predolgo odpravljali od doma, potem se je ena najbolj prometnih linij pokvarila ravno, ko bi se morali vkrcati. Civilizirani Angleži se niso pustili motit in so lepo mirno stali v vrstah in brali svoje Äasopise, tako da smo sklepali, da je to oÄitno normalno in jih posnemali, dokler niso po ozvoÄenju priporoÄili, da se poslužimo kake druge poti.
Ker se je polna postaja ljudi hkrati premaknila na drugo linijo, ker smo že tako ali tako zamujali in ker smo želeli dokazati svojo necivilizirano zvijaÄnost, smo se odloÄili odpeljati eno postajo v nasprotno smer, zasesti sedeže in se zmagoslavno pripeljati nazaj v pravo smer. Seveda smo sedli na napaÄen vlak in morali vajo ponoviti. *sigh*
Takrat nam je bilo že jasno, da je svet kljub vsemu lep in preostanek poti, na grozo sopotnikov v sicer _popolnoma_tihem_vagonu_ preživeli v veselem Äebljanju o življenju vesolju in sploh vsem. V nekem trenutku sem opazil da nam eden manjka, ker je oÄitno pozabil na kateri postaji moramo izstopiti. Na olajÅ¡anje sopotnikov smo skoÄili za njim, se na hitro posvetovali, na grozo bivÅ¡ih-bodoÄih sopotnikov skoÄili nazaj, se Å¡e enkrat premislili in z glasnim krikom skoÄili spet ven men zapiranjem vrat. Vlak je odpeljal, dvakrat bivÅ¡i sopotniki pa so nas zaskrbljeno opazovali.
2) Ko smo po treh urah potovanja konÄno prispeli, nas je najprej razveselila postavitev stojnice in razoÄaralo, kot se za spletno konferenco spodobi, izjemno slabo delovanje interneta. Sledilo je oblikovanje predstavitve, ki je nato tekla brez povezave, seveda pa tudi tu ni Å¡lo brez zapletov, povezanih z naÅ¡im najljubÅ¡im operacijskim sistemom.
Želeli smo namreÄ ustvariti dodaten uporabniÅ¡ki raÄun, nismo pa raÄunali na poseben varnostni mehanizem uporabljenega prenosnika – Äitalnik prstnih odtisov, in nesposobnost operacijskega sistema, da bi se sprijaznil, da vÄasih paÄ noÄemo vedeti kdo je pred ekranom. Ena ura brutalnih poskusov ukrotitve gonilnikov je rezultirala v namestitvi aplikacije razvite posebej v ta namen.
Kakorkoli, sedem ur po zbujanju smo konÄno lahko zaÄeli komunicirati z zaintersirano javnostjo, ki se je zgrinjala okrog demonstracije in po naslednjih sedmih urah dela smo se odloÄili, da izpustimo veÄerno zabavo in gremo na veÄerjo.
Ko smo se vraÄali se je že zveÄerilo in z AleÅ¡em sva obÄudovala veÄerno silhueto nebotiÄnikov Londonske poslovne Äetrti. Omenila sva jo tudi kolegoma, ki pa oÄitno nista bila pretirano navduÅ¡ena:
“hej, glej skyline na desni”
“kje?”
“tam, zunaj, na desni, skyline”
“kaj je to skyline? a to je kak del Londona?”
“argh, skyline paÄ”
“eh to je paÄ 5 blokov”
. .. sva ju prepustila nadaljevanju debate o kdoveÄem in raje ugotavljala, da civilizirani angleži morda le ne pripisujejo tako straÅ¡nega pomena okolju, namreÄ v vseh nebotÄnikih so gorele _vse_ luÄi. Zgledalo je sicer fino, predvsem pa drago.
Noja, prejÅ¡naj noÄ je bila kratka, tale tudi ne obeta kaj dosti veÄ spanca in komaj Äakam da konferenca mine in se lahko spet posvetim bolj neposredno koristnemu delu, kot je recimo vpitje na ponudnike interneta in pisanje blogov.
October 2nd, 2007 § Comments Off on 16. dan § permalink
Zatišje pred nevihto FOWA konference me je danes srednje paraliziralo. Smo se pa spet smejali nesposobni birokraciji, tokrat slovenski.
AleÅ¡ je namreÄ poskuÅ¡al kupiti karto za letalo prihodnji teden. Sedaj že rutinski postopek spletnega nakupa je zmotil SQL error takoj po vnosu Å¡tevilke kreditne kartice in potrditvi plaÄila. Sledilo je klicanje na agencijo in prevezovanje med Å¡tirimi razliÄnimi referenti, od katerih noben ni odgovoren za pletne nakupe je obrodilo le obvezni predlog zamenjave brskalnika.
KljuÄna težava je bila, da je sistem pred sesutjem rezerviral zadnji sedež na letalu, tako da se postopka ni dalo ponoviti, po telefonu pa ne sprejemajo plaÄil s kreditno kartico. Go figure. ReÅ¡itev? Poklicati je bilo treba angleÅ¡ko predstavniÅ¡tvo iste agencije in njim narekovati Å¡tevilko, le da oni pa ne sprejemajo kartice ugodnosti, ki jo agencija sicer ponuja svojim strankam. So pa bili vsaj prijazni in se strinjali da “that’s strange”.
October 1st, 2007 § Comments Off on 15. dan § permalink
Dobil sem email od agentke, naj pokliÄem ISPja in se zmenim.
PokliÄem ISPja in mi pove, da moram poklicat nekoga drugega v agenciji, ker on ureja vsa njihova naroÄila in mi da direktno Å¡tevilko. PRavi da bo trajalo Å¡e 5 delovnih dni da pride BT in instalira kretnico. Ravno ga hoÄem Å¡e vpraÅ¡at Äe lahko kretnico sami inÅ¡taliramo, glede na to da je že v hiÅ¡i, ko mi zmanjka denarja. Zamenjam mobitel.
KliÄem Å¡tevilko in dobim nekoga, ki me hoÄe povezat z mojim property managerjem.
Dobimkakor izgleda pravo osebo, ki že ve kdo sem in zaskrbljeno vpraÅ¡a: “a nismo o tem zjutraj govorili z vaÅ¡o agentko?” “ja.” “a vam ni poslal mail s kontaktom?” “ja, samo so mi na ISPju rekli da morate to vi uredit.” “aja, zakaj so vam pa to rekli?”
*sigh* (to be continued…)
… veÄerni dodatek:
po priÄakovanjih, Å¡e peta agentka me je klicala ravno med razmeroma pomembnim sestankom, a sem uganil da je dovolj pomembno, da sem se raje njej posvetil za 15 minut in ji Å¡e n-tiÄ Ärkoval vse osebne podatke, Å¡tevilko kreditne kartice, želje glede interneta ipd… je rekla da bo uredila, in glej ga zlomka, ko sem priÅ¡el domov me je res Äakalo sporoÄilo, da ISP ve za naÅ¡e naroÄilo. Zdaj spet Äakamo preljubi BT.
Sicer sva pa danes z AleÅ¡em posluÅ¡ala predavanje enega najpomembnejÅ¡ih ljudi na planetu – predsednika Microsofta Steva Ballmerja. Res je fascinantno energiÄen, obenem pa z izjemno natanÄnimi pogledi na svoje poslanstvo. Na vpraÅ¡anje o možnostih razvojnih orodij za Linux je takoj iztrelil, da a to pomeni da bi jih ljudje radi imeli zastonj, ali bi jih dejansko kdo kupil. Potem si je pa vzel Å¡e dve minuti Äasa za mrcvarjenje nesreÄnega vpraÅ¡evalca. 🙂
Obvezno sesutje Windows Viste med prezentacijo na veselje obÄinstva seveda ni izostalo. 🙂
PrviÄ je bila cela ekipa pri veÄerji in prav veselje je bilo vse videti na kupu. Na konferenci danes je eden od govorcev pravil, da v prvo ekipo povabi samo najboljÅ¡e, oz. ‘primadone’ kot jim je rekel, izumi naÄin na katerega lahko delajo in se jih drži v vseh nadaljnih projektih. PrepriÄan sem, da lahko s takole ekipo dosežemo neverjetna obzorja!
October 1st, 2007 § Comments Off on 14. dan § permalink
Zelo pogosto se mi zgodi, da na veÄernem sprehodu ceste luÄi crknejo ravno ko pridem mimo. Danes se mi je to prviÄ zgodilo tudi tu… 🙂
Sicer se pa izkaže, da je v Londonu, kljub vsej multikulturnosti, precej nemogoÄe najti tofu. Enostavno nimajo ga, niti v sploÅ¡nih trgovinah, niti v specialnih delikatesah. Je pa res, da nimamo v bližini nobene azijske trgovine.
To je paÄ Å¡e ena v vrsti osnovnih stvari, ki so tu iz neznanega razloga precej zahtevni izzivi za razvajenega Evropejca. 🙂
October 1st, 2007 § Comments Off on 13. dan § permalink
V celem dnevu smo samo enkrat stopili do trgovine, sicer pa bili vsak v svoji sobi in delali. Vmes smo si vzeli Å¡e nekaj ur Äasa za spodobno kosilo, ki sva ga sÄarala z Juretom.
Popoldan in veÄer sem tako preživel v svoji podstreÅ¡ni sobici, z velikim streÅ¡nim okom s pogledom na strehe vrstnih hiÅ¡, obkrožen s pomirjujoÄo turkizno luÄko nad glavo obeÅ¡enega modema, ki oznaÄuje da povezava v internet deluje in migotanjem zelenih luÄkic na desni, ki oznaÄujejo, da ostali v hiÅ¡i pridno delajo. Pravo geekovsko vzduÅ¡je…
Sredi noÄi sva z Juretom napol omotiÄna zgruntala Å¡e nekaj novih konceptov za uporabniÅ¡ki vmesnik, ki jih bo preizkusil v naslednjih dneh. V ponedeljek pridejo Å¡e ostali Älani posadke, nakar bomo najbrž res delovali podobno, kot Äe bi bili na kaki odpravi na južnem teÄaju.