Problem je naslednji. Sedim v Londonu in potrebujem letalsko karto za naslednji teden. Hm…Ker že vem, da nakup preko telefona ni mogoÄ, sem hotel opraviti nakup preko spletne strani. Izberem let, potrdim ceno, pogoje vtipkam vse svoje Å¡tevilke in tudi Å¡tevilko kartice. Na koncu kliknem za potrditev nakupa in vse skupaj zaÄne mleti. Melje melje in potem puf…dobim tole slikico:
Poleg mene sedi moj brat, mu pokažem tale enkrat in komentira:”Tole se pa definitivno ne bi smelo zgoditi, pokliÄi razvijalce in jih nakuri” in dela naprej svoje.
Glede na to, da je bila to že transakcija z mojo plaÄilno kartico se to res ne bi smelo zgoditi, a se je. Recimo, da se zgodi, da se zadeve sesuje (Äeprave se takole ne bi smele, bi paÄ moral biti malo bolj kontroliran proces). Torej gremo na klasiÄen naÄin…telefon. KliÄem
prodajo kart…precej zasedeno, ampak je paÄ treba poÄakat par minut.
Oglasi se gospa, povem ji problem in v trenutku ko izreÄem besedo “splet”, se takoj sproži,”to pa ne urejamo mi, morate poklicati drugam!”. “Ok, razumem ampak, a lahko samo pogledate, Äe imam karto natem letu ali ne..:”, “Ne, vse v zvezi s spletnimi nakupi morate urediti drugje”, in mi pove Å¡tevilko. Se zahvalim in odložim.
Pa spet vrtim telefon 00386…in dobim prijazno gospo, ki reÄe “Prosim!”. “Dober dan, sem dobil Adrio Airways” vpraÅ¡am. “Ja”. Razložim celo zgodbo in pridem spet na magiÄno besedo “splet”. Gospa me prijazno posluÅ¡a in potem izdavi “Joj, gospod ampak mi smo v plaÄah!” TiÅ¡ina. Ker me že rahlo mineva potrpljenje jo vpraÅ¡am, “Kam pa lahko pokliÄem?” “Ja, dejte poskusit na XXXX 12…ne al pa 13, bo boljÅ¡!”. Ok. Dejmo poskusit.. kliÄem na Å¡tevilko, dring, dring….dring, dring… zvoni v prazno. Ok. Tole ne bo Å¡lo. Gremo znova.
Brskam po www.adria.si in najdem center za stike s potniki. To bo! KliÄem, povem zgodbo, spet pridem na magiÄno besedo “splet”, ups. “Gospod za to morate pa poklicati na spletno podporo”. Kul. Vendar je ta gospa zelo prijazna in mi celo ponudi, da me preveže.
In res, nekaj zvoni, javi se nekdo in reÄe “Prosim”. “Sem dobil spletno podporo?”. “Ja, prosim”. Ok, povem vse Å¡e enkrat, in na oni strani precej prijazen možak ugotovi, da transakcija ni Å¡la skozi, imam pa rezervacijo. “In kaj naj zdajle naredim?” “Poskusite Å¡e enkrat. Kateri pregledovalnik pa imate”, me vpraÅ¡a. Mu povem in on hitro predlaga
drugega: “Dajte poskusit z drugim, eni majo vÄasih probleme.” “Ampak jaz ne mislim spreminjati nastavitev raÄunalnika zato, da bo vaÅ¡a storitev delovala, ampak ok, tudi Äe to poskusim, kako naj vem, kaj se je zgodilo z mojim plaÄilom”, ga vpraÅ¡am. “Ja sej, Äe ne bo Å¡lo skozi bo rezervacija itak stornirana”. “Kaj pa Äe bo let medtem, ko se pogovarjava že zaseden”, ga vpraÅ¡am. “Sej vam lahko povem Å¡tevilko vaÅ¡e rezervacije, pa to uporabite.” “Kako pa?”, spet vpraÅ¡am. “Ja po telefonu,” se glasi pametni odgovor. Pogledam brata, ki se že rahlo trese od hihitanja. Globoko zavzdihnem in mu povem, da paÄ sedim v Londonu in Äe bi se dalo bi že zdavnaj kupil karto po telefonu. “Ja taka je direktiva, ampak pokliÄite pa predstavniÅ¡tvo v Londonu, tam pa lahko plaÄate s kartico.” “A po telefonu?” “Ja, samo povejete jim Å¡tevilko vaÅ¡e rezervacije” in mi jo zdrdra. Med zapisovanjem Å¡tevilke debelo
pogledam svojega brata, ki se že na ves glas reži. Potem pa modro povzamem: “Samo trenutek, Äe prav razumem je od nakupa, ki sem ga naredil na spletu ostala samo rezervacija, za katero ne vem koliko Äasa bo držala in ker jo ne morem potrditi po telefonu v Lj, moram poklicati v London in plaÄati s kartico?” “Ja, a rabite Å¡tevilko?” Hm, ja prosim.
In mi jo pove.
Debelo gledam in kliÄem na dano Å¡tevilko in se javi avtomat: “This number has been barred!”, kva!!! Ok, mogoÄe napaka. Dvignem telefon in kliÄem prijazno gospo na Center za stike s potniki. In res mi Äisto prijazno pove nekoliko drugaÄno Å¡tevilko, ki tokrat deluje. Na drugi strani gospa, ki ji povem, da bi rad kupil karto po telefonu : “O, lovely”, se me razveseli. Povem jim, da imam rezervacijsko Å¡tevilko iz Ljubljane in so mi tam rekli, naj pokliÄem k njej, da izvedem nakup. In sledi njen odgovor “That’s strange!” Ja, to se pa strinjam!! In greva Äez procedure s Ärkovanjem, Å¡krtanjem linije in ostalim, ampak je vseeno zadeva prav prijetna in prijazna. Povem Å¡e Å¡tevilko kartice, se mi po angleÅ¡ko zahvali in mi pove, da me bo poklicala nazaj, Äe bo kaj narobe, drugaÄe pa kar dobim karto. Odložim telefon in Å¡e vedno ne verjamem vsega skupaj. Pogledam brata, ki se že drži za trebuh in krohota. Mine 5 minut in puf, elektronska karta je že na mojem mailu. Voila!
Nauk zgodbe: hm, nimam pojma! Ampak nekaj zagotovo ne Å¡tima.