
Image by darkmatter via Flickr
Pred dvema stoletjema je na naÅ¡em ozemlju divjala vojna. NajveÄji narodni heroji so se borili drug proti drugemu v ‘slovenski abecedni vojni’, za lepo prihodnost, ki jo mi sedaj živimo.
Spor je bil, kako ugoditi muhi malega naroda, ki niti pisati ne zna, pa bi knjige izdajal. Zato je bilo potrebno dolaÄiti standard zapisovanja glasov, ki jih ne govorijo nikjer drugje v okolici.
Trubar je s tem opravil najhitreje, in glasove ‘ÄŒ, Å , Ž’ pisal v bohoriÄici: ‘ZH, SH, SH’. Tristo let zatem je bilo zanje konÄno treba izumiti samostojne znake. In so jih risali, Metelko: ‘Ц, Õ¡, Ж’ in Dajnko: ‘Ц, 8, X‘ z navdihom pri cirilici, sta najbrž želela dokazat naÅ¡o edinstvenost z znaki, ki danes ni veÄ nikjer. Na sreÄo je nato Gaj predlagal reÅ¡itev, ki se Å¡e danes uporablja, a zato je moralo precej slovenskih pesnikov odkrivati globoke Äare romantike.
Ko so sodobni raÄunalniki priÅ¡li Äez naÅ¡e meje so prebudili te stare morilske nagone, ki so sto let poÄivali a nikoli ugasnili. Vojna je bila dolgotrajnejÅ¡a, z veÄ Å¾rtvami, vmes bi skoraj že povsem opustili Å¡umnike v prid: ‘C S Z’, pa posodobili najstarejÅ¡o reÅ¡itev: ‘CH SH ZH’, pa podvojili: ‘CC SS ZZ’. Na koncu se je moralo raÄunalniÅ¡tvo prilagoditi (ne samo nam), in dobili smo enega od skritih biserov tehnoloÅ¡kega razvoja: globalno poenoten sistem zapisovanja VSEH glasov in simbolov, ki na svetu obstajajo. ReÄe se mu UTF-8, a to niti ni važno, bolj pomembno je, da skoraj vsi sodobni programi znajo in zmorejo narisati katerikoli znak si želimo. To je zares popoln izzid stoletij prerekanj.
Zdaj vas pa vpraÅ¡am: „Zakaj uporabniki spleta spet ponovno obujajo vse te stare zapise, Äe je problem že reÅ¡en?“ Sploh opuÅ¡Äanje Å¡umnikov v prid sicnikov je neverjetno pogosto, h-janje prav tako, le da morda v bolj shaljivi rabi. Nedavno pa sem na Twittru opazil precej vplivnega uporabnika, ki je dejansko pisal s podvojenimi ssiccniki. Povsem brez potrebe. ÄŒe kak program ne ustreza mojim muham ga zamenjam, ne pa spreminjam neÅ¡kodljive navade.