Rational Idealist

Image via WikipediaKot že toliko let poprej se je skupina navdušencev tudi letos na prvo septemberski konec tedna odpravila v bližnji, 400km oddaljeni, Linz na največji geekovski festival v Evropi. In kot že tolikokrat doslej je bil to geografski bližini navkljub, civiliziranosti in povezanosti Evrope v posmeh, podvig nadčloveških razsežnosti.
Trije smo po šesturnem pogajanju z najsodobnejšo navigacijsko tehniko srečno prispeli in preživeli prvi dan v obkroževanju pomembnih dogodkov in pričakovanju pridnega študenta, ki je zaradi opravljanja izpita prihajal sam z vlakom za nami.
Ker ni imel vlaka iz Ljubljane se je najprej pustil odpeljati v Graz in se vkrcal tam. Sredi večera pa nas je nesrečen poklical iz neznanega kraja v osrednji štajerski, da njegov vlak žal ni šel do Linza in da ne ve kaj se dogaja. Nekaj brskanja po internetu in hitro je bilo jasno, da se mora zgolj usesti na drug vlak za Dunaj, kjer mora presesti na drug vlak za Linz, na drugi železniški postaji. In postalo je jasno tudi, da po nesrečnem naključju morda nima pri sebi dovolj gotovine za taxi, ki bi mu to omogočil. Takrat je bil na poti že osem ur, in v območju slabega GSM signala.
Edina rešitev je bila, da mu z znotrajbančno transakcijo nekdo nakaže dodaten denar na tekoči račun. Njegovim domačim je odpovedala povezava v internet, nihče od ekipe v Linzu pa ni komitent iste banke. Morda bi imel dovolj denarja, a nismo želeli tvegati. In smo se lotili telefoniranja po vrsti vsem, ki bi morda ustrezali kriteriju, ali pa poznali koga primernega, ki bi lahko popolnemu neznancu, sredi petkovega večera, nakazal žepnino.
Najprej Zemantovci: Tori, AleÅ¡, Å krat, HruÅ¡ke, Katja, Sraka, Matjaž, Tomaž, Fry – večinoma so žurali ali pa bili nedosegljivi.
Potem osebni prijatelji: Tadej, Gaja, Živa, Had, Primož – vsi so zhurali, nekateri so ponudili pomoč sveje mame…
Na tej točki smo ob osmen prebrskavanju celotnega imenika začeli razmiÅ¡ljat kamu vse smo Å¡e lahko dolžni takÅ¡no uslugo… Potem poslovni partnerji: odvetnik, Jugo, Tomaž – pretežno nedosegljivi.
Potem broadcasting: Twitter in IRC – nič sreče
Mnogi od njih so se pogumno vključili v iskanje po svojih mrežah, pretežno neuspešno. Edini kandidat je bil Hruške, ki bi moral iti domov iz mesta. Primož je ves večer poskušal zbuditi ključno osebo X, ki bi Urbanu urgentno povečala limit na računu.
Po uri klicanja in dveh izpraznjenih baterijah smo izčrpali možnosti in GaÅ¡perja le prosili, da teče v Å iÅ¡ko (ker ni Taxijev pri roki, ker je center zaprt za promet) in to uredi. Pogumno se je odpravil in čez dvajset minut sporočil ‘OK’. Večna hvala!
Na srečo tega konec koncev niti ni potreboval, ker je drobiž iz denarnice zadoščal za taksi, lepo je pa vedeti, da smo tudi potencialno tveganje spanja na tujih železniških postajah preprečili.
Odpravili smo se spat in se na poti do hotela še enkrat izgubili. Itak je pa treba počakat Urbana in ga po 14 urah potovanja varno spraviti do postelje. Slava vsem udeleženim, žrtve bodo rehabilitirane na jutranji kavici, sledi pa nekaj lekcij za potovanja:
– vedno imej pri sebi nekaj gotovine
– vedno imej pri sebi Å¡tevilko lokalnega taksija
– ne zaupat avstrijskim železnicam

• @mirae it was great meeting you again! Enjoy linz some more, I envy you 😉 #
• Feeling ubergeekish and cynical right now. Strange and unpleasant. #

Powered by Twitter Tools.

Image by darkmatter via Flickr

Pred dvema stoletjema je na naÅ¡em ozemlju divjala vojna. Največji narodni heroji so se borili drug proti drugemu v ‘slovenski abecedni vojni’, za lepo prihodnost, ki jo mi sedaj živimo.

Spor je bil, kako ugoditi muhi malega naroda, ki niti pisati ne zna, pa bi knjige izdajal. Zato je bilo potrebno dolačiti standard zapisovanja glasov, ki jih ne govorijo nikjer drugje v okolici.

Trubar je s tem opravil najhitreje, in glasove ‘ÄŒ, Å , Ž’ pisal v bohoričici: ‘ZH, SH, SH’. Tristo let zatem je bilo zanje končno treba izumiti samostojne znake. In so jih risali, Metelko: ‘Ц, Õ¡, Ж’ in Dajnko: ‘Ц, 8, X‘ z navdihom pri cirilici, sta najbrž želela dokazat naÅ¡o edinstvenost z znaki, ki danes ni več nikjer. Na srečo je nato Gaj predlagal reÅ¡itev, ki se Å¡e danes uporablja, a zato je moralo precej slovenskih pesnikov odkrivati globoke čare romantike.

Ko so sodobni računalniki priÅ¡li čez naÅ¡e meje so prebudili te stare morilske nagone, ki so sto let počivali a nikoli ugasnili. Vojna je bila dolgotrajnejÅ¡a, z več žrtvami, vmes bi skoraj že povsem opustili Å¡umnike v prid: ‘C S Z’, pa posodobili najstarejÅ¡o reÅ¡itev: ‘CH SH ZH’, pa podvojili: ‘CC SS ZZ’. Na koncu se je moralo računalniÅ¡tvo prilagoditi (ne samo nam), in dobili smo enega od skritih biserov tehnoloÅ¡kega razvoja: globalno poenoten sistem zapisovanja VSEH glasov in simbolov, ki na svetu obstajajo. Reče se mu UTF-8, a to niti ni važno, bolj pomembno je, da skoraj vsi sodobni programi znajo in zmorejo narisati katerikoli znak si želimo. To je zares popoln izzid stoletij prerekanj.

Zdaj vas pa vprašam: „Zakaj uporabniki spleta spet ponovno obujajo vse te stare zapise, če je problem že rešen?“ Sploh opuščanje šumnikov v prid sicnikov je neverjetno pogosto, h-janje prav tako, le da morda v bolj shaljivi rabi. Nedavno pa sem na Twittru opazil precej vplivnega uporabnika, ki je dejansko pisal s podvojenimi ssiccniki. Povsem brez potrebe. Če kak program ne ustreza mojim muham ga zamenjam, ne pa spreminjam neškodljive navade.