
Image via WikipediaKot že toliko let poprej se je skupina navduÅ¡encev tudi letos na prvo septemberski konec tedna odpravila v bližnji, 400km oddaljeni, Linz na najveÄji geekovski festival v Evropi. In kot že tolikokrat doslej je bil to geografski bližini navkljub, civiliziranosti in povezanosti Evrope v posmeh, podvig nadÄloveÅ¡kih razsežnosti.
Trije smo po Å¡esturnem pogajanju z najsodobnejÅ¡o navigacijsko tehniko sreÄno prispeli in preživeli prvi dan v obkroževanju pomembnih dogodkov in priÄakovanju pridnega Å¡tudenta, ki je zaradi opravljanja izpita prihajal sam z vlakom za nami.
Ker ni imel vlaka iz Ljubljane se je najprej pustil odpeljati v Graz in se vkrcal tam. Sredi veÄera pa nas je nesreÄen poklical iz neznanega kraja v osrednji Å¡tajerski, da njegov vlak žal ni Å¡el do Linza in da ne ve kaj se dogaja. Nekaj brskanja po internetu in hitro je bilo jasno, da se mora zgolj usesti na drug vlak za Dunaj, kjer mora presesti na drug vlak za Linz, na drugi železniÅ¡ki postaji. In postalo je jasno tudi, da po nesreÄnem nakljuÄju morda nima pri sebi dovolj gotovine za taxi, ki bi mu to omogoÄil. Takrat je bil na poti že osem ur, in v obmoÄju slabega GSM signala.
Edina reÅ¡itev je bila, da mu z znotrajbanÄno transakcijo nekdo nakaže dodaten denar na tekoÄi raÄun. Njegovim domaÄim je odpovedala povezava v internet, nihÄe od ekipe v Linzu pa ni komitent iste banke. Morda bi imel dovolj denarja, a nismo želeli tvegati. In smo se lotili telefoniranja po vrsti vsem, ki bi morda ustrezali kriteriju, ali pa poznali koga primernega, ki bi lahko popolnemu neznancu, sredi petkovega veÄera, nakazal žepnino.
Najprej Zemantovci: Tori, AleÅ¡, Å krat, HruÅ¡ke, Katja, Sraka, Matjaž, Tomaž, Fry – veÄinoma so žurali ali pa bili nedosegljivi.
Potem osebni prijatelji: Tadej, Gaja, Živa, Had, Primož – vsi so zhurali, nekateri so ponudili pomoÄ sveje mame…
Na tej toÄki smo ob osmen prebrskavanju celotnega imenika zaÄeli razmiÅ¡ljat kamu vse smo Å¡e lahko dolžni takÅ¡no uslugo… Potem poslovni partnerji: odvetnik, Jugo, Tomaž – pretežno nedosegljivi.
Potem broadcasting: Twitter in IRC – niÄ sreÄe
Mnogi od njih so se pogumno vkljuÄili v iskanje po svojih mrežah, pretežno neuspeÅ¡no. Edini kandidat je bil HruÅ¡ke, ki bi moral iti domov iz mesta. Primož je ves veÄer poskuÅ¡al zbuditi kljuÄno osebo X, ki bi Urbanu urgentno poveÄala limit na raÄunu.
Po uri klicanja in dveh izpraznjenih baterijah smo izÄrpali možnosti in GaÅ¡perja le prosili, da teÄe v Å iÅ¡ko (ker ni Taxijev pri roki, ker je center zaprt za promet) in to uredi. Pogumno se je odpravil in Äez dvajset minut sporoÄil ‘OK’. VeÄna hvala!
Na sreÄo tega konec koncev niti ni potreboval, ker je drobiž iz denarnice zadoÅ¡Äal za taksi, lepo je pa vedeti, da smo tudi potencialno tveganje spanja na tujih železniÅ¡kih postajah prepreÄili.
Odpravili smo se spat in se na poti do hotela Å¡e enkrat izgubili. Itak je pa treba poÄakat Urbana in ga po 14 urah potovanja varno spraviti do postelje. Slava vsem udeleženim, žrtve bodo rehabilitirane na jutranji kavici, sledi pa nekaj lekcij za potovanja:
– vedno imej pri sebi nekaj gotovine
– vedno imej pri sebi Å¡tevilko lokalnega taksija
– ne zaupat avstrijskim železnicam