1. dan 1. meseca življenja v Londonu

September 17th, 2007 Comments Off on 1. dan 1. meseca življenja v Londonu

“rose court hotel please.” “but that’s just around the corner, mate!”

Tako prijaznega taksista že dolgo nisem srečal. Dobil sem občutek, da je kar vesel, da mi lahko pomaga na delčku mojega potovanja. Ker sem bil takrat že šesto uro na poti s dvajset kilogramskim kovčkom, sem se vseeno pustil peljati do vhoda.

Z rezervacijo začuda ni bilo težav, le sobo so mi dodelili v tretjem nadstropju. Hotel je lepo obnovljena stara viktorjanska palača, z visokimi stropi, rdečim tapisonom in ostanki ognjišča v vsaki sobi. Pomeni tudi veliko stoÅ¡nišč, ozkih zavitih hodnikov in vsaj 10 ovinkov preden najdeÅ¡ sobo. Prvič sem v sobi dobil tudi kuhalnik za vodo in nujni pribor za preživetje – skodelice, kavo in čaje. Dvigalo sem opazil Å¡ele na poti nazaj dol, ko sem iskal internet. NaÅ¡el sem ga v dnevni sobi, ki je tudi prej nisem opazil (nasproti dvigala) in me je spet prijetno presenetila s svojo urejenostjo in opremljenostjo – plazme Å¡e vedno ne najdeÅ¡ ravno kjerkoli.

Po tuÅ¡iranju sem malce obsedel, prebral poÅ¡to in se odzval na vpraÅ¡anje prijateljice: “kako kaj iskanje stanovanja?” Saj res, ni časa za depresijo, tu sem z misijo! ÄŒimprej moram najti stanovanje, v katerega se bomo s sodelavci lahko vselili za tri mesece in kreativno-produktivno pripravljali novo generacijo spletnih storitev.

Intermezzo: London ima 10 miljonov prebivalcev in verjetno ravno toliko prebivališč, glede na to, kakÅ¡ne so njihove cene. V Londonu je vsaj 15 okrožij, vsako je veliko približno kot moje domače mesto (ki ni več vas). Kako se priÅ¡lek loti iskanja primernega stanovanja? Naj poišče nepremičninsko agencijo? Se strinjam, samo poudarek je na “poišče”, ne na agenciji.

Mnogo ljudi mi je svetovalo, kje naj iščem. Nekateri so poslali strani, na katerih ljudje objavljajo prosta stanovanja, nekateri so poslali kontakte agencij, ki me potem niso nikoli poklicale nazaj. Nekateri so svetovali Notting Hill, nekateri East London. Noč pred odhodom sem se slučajno znaÅ¡el na zabavi, kjer je nekdo predlagal “Sh…”, “Sc…”, eh, sem že pozabil. Shoreditch piÅ¡e na shemi. Na spletu sem naÅ¡el agencijo, ki je imela daleč najboljÅ¡o stran, pa Å¡e dejansko so se mi oglasili na telefon. In pisarne imajo po vsem Londonu, za vsak okoliÅ¡ eno. To so bile smeri neba za moje iskanje.

Po naključju sem si izbral hotel v okoliÅ¡u, kjer je nepremičninskih agencij skoraj toliko, kot kavarnic. Žal se nobena izmed njih ne ukvarja s ‘short lets’, moje zaželjene agencije pa ni tu. Saj bi Å¡el do njihove Notting Hill pisarne, pa sem pozabil prepisat naslov. Bi Å¡el do interneta, pa sem se v zadnji uri uspel malce izgubiti v večno enakih uličicah. Po celem dnevu potovanja sem bil preutrujen za Å¡e cel dan hoje.

Ravno sem odhajal od neke agencije, ko na tleh opazim vizitko natanko tiste pisarne, natanko tiste agencije, ki jo iščem. Trenutek za sprijaznjenje z redom kozmosa, in gremo! Sedaj vem kam, pa še blizu podzemne je!

In sem se pogovoril z agentko, in sem izvedel da se splača biti v njenem okolišu, ker je lep in varen in oh in sploh centralen. Ker je bilo to čisto preenostavno, sem se na poti ven odločil, da grem pogledat še drugo polovico mesta. Če ne drugega bom vedel koliko časa traja najkrajša možna vožnja čez center, od roba do roba. Pol ure.

Ker je Shoreditch tik čez mejo prve cone sem sklenil da ga poiščem peš. In se spet izgubil. Tokrat je bil razlog za slabo voljo lakota, ne več utrujenost. Po 15 minutah hoje sem že zdavnaj opustil upanje da najdem agencijo, restavracij pa tudi nekako ni bilo. Večinoma sem srečeval gradbišča, kar ni pustilo ravno velikega vtisa name. Noja, v nekem trenutku sem se znašel na trgecu in s kotičkom očesa opazil pričakovani logotip. Očitno sem šel po najkrajši poti natanko do tiste pisarne tiste agencije, ki sem jo iskal. In sem se pset pustil podučiti, kako je tu super in živo in ugodno. Bomo videli.

Predvsem so me presenetila vpraÅ¡anja, ki so mi jih agentje postavljali. Kaj boste počeli, zakaj, kje bo pisarna… in to Å¡ele dokler jim nisem povedal, da nas bo pet – potem se je nadaljevalo z: “a potem boste spali tako, da bo en imel noge tam kjer drugi glavo?” Mogoče je imela moja sproščena Å¡tudentska oprava kaj pri tej zaskrbljenosti. Bom jutri poskusil bolj formalno.

Kakorkoli, potem sem končno priÅ¡el nazaj in si privoščil pravo, svežo, italjansko pico. Kuhar mi je sicer prisodil srednjo, razen če sem “res zelo lačen”. Velika je bila kar idealna, take dobiÅ¡ pri nas povsod.

Comments are closed.








What's this?

You are currently reading 1. dan 1. meseca življenja v Londonu at Rational Idealist.

meta