Zbudilo me je orkansko deževje. Eno tistih, ko si vesel da imaÅ¡ dom, in greÅ¡ takoj preverit Äe ogrevanje deluje. Potem se je poleglo, in dan dalje je bil enako sonÄen kot cel zadnji teden.
Å la sva na sprehod, nakupila nekaj osnovnih živil in doma pred pragom naÅ¡la AleÅ¡a in Jureta, ki sta ravno prispela z letala. AleÅ¡ je hitro poskrbel za kosilo, potem sva pa z Andražem odbrzela na sestanek z naÅ¡imi novimi odvetniki. Nikoli si ne bi mislil da je to mogoÄe, ampak najboljÅ¡i opis je, da so prijetni. Poskrbeli bodo za nas, brezplaÄno, v priÄakovanju da bomo nekoÄ veliki in bodo za nas opravljali velike posle.
Interneta Å¡e kar ni bilo na vidiku, naÅ¡a agentka je oÄitno (oz. osliÅ¡no) zbolela in neka druga agentka je rekla da mora kontaktirat lastnika. Kar je problem, ker smo naÄrtovali, da bomo vsaj v drugem tednu že zaÄeli tudi hiperaktivno razvijat, zdaj nam pa manjka osnovno sredstvo.
Odkar se je to zgodilo vsakomur razloživa to zgodbo in kako je London grozno neprijazen kar se infrastrukture tiÄe. In ko sva to pravila pravnikom, so nama prijazno ponudili neko svojo prazno pisarno za ta teden. Res super ponudba, sploh glede na lokacijo pisarne. Slika pove veÄ kot tisoÄ besed, kar je Å¡e posebej res v tem primeru:
Neverjetno! Cel teden bomo preživeli v 29. nadstropju najbolj eminentne poslovne stolpnice v Londonu. Na koncu sestanka so sicer znižali glas z besedami: “and just one thing.” in sva že priÄakovala nek disclaimer, o oblekah, kravatah, mogoÄe glasnosti, nekaj sitnega in segregativnega paÄ. “you must go to the top floor, where there’s a restaurant, and see the view!” 🙂
Popoldan smo tako vsi skupaj že preživeli v pisarni in se Äudili viÅ¡ini. Sedem ur sem odpisoval in urejal poÅ¡to, ki se je nabrala v Å¡tirih dneh brez resnega dostopa do interneta. V kavarno si Å¡e nismo upali. AleÅ¡ je medtem prijazno Å¡el po nakupih in poskrbel za slastno veÄerjo.