Dve spoznanji življenja in dela v Londonu: kamorkoli gres, pojdi eno uro prej kot si naÄrtoval in tudi Äe si dogovorjen, to ne pomeni, da ne bo priÅ¡lo kaj vmes – tebi ali sogovorniku.
Danes ni bil tako popoln dan kot vÄeraj. Imel naj bi dva sestanka, pa sem na oba malce zamudil, nakar se je izkazalo, da so tudi na drugi strani želeli prestaviti termin. Nimam navade zamujati in sploh sem obiÄajno zelo ponosen na svoje sposobnosti upravljanja s Äasom. Zamujal sem iz nekaj infrastrukturnih razlogov. V hotelu je crknil wifi, zaradi Äesar sem do zadnjega stal v recepciji in parazitiral na kabelski povezavi. Ko sem se konÄno odpravil, mi je na edini postaji, ki lahko reÄem da jo dobro poznam, saj je vendar lokalna, uspel sesti na napaÄno stran. No, sem zamenjal vlak, in ponovil vajo pri naslednji menjavi linije. Le da sem tokrat zgolj mislil, da sem Å¡el v napaÄno smer, ker na zemljevidu, ki sem ga uporabljal ena postaja ni bila vrisana. Torej sem Å¡e enkrat presedel in konÄno priÅ¡el na pravo konÄno postajo in se napotil v natanko nasprotno smer od prave. *sigh*
Intermezzo: mobilni signal v Londonu je zgolj malenkost bolj zanesljiv od njihove podzemne. In seveda, ravno na podzemni, kjer ga zamujajoÄi daleÄ najbolj potrebuje, signala tako ali tako ni. Poslovni svet v Londonu se zaradi mobilnih telefonov ni bistveno spremenil.
Vsaj en uspeÅ¡en sestanek sem pa vendarle opravil. Raziskavo britanskega trga sem uspeÅ¡no delegiral prijaznemu navduÅ¡encu Will-u. Bomo videli kaj bo iz tega. Pa zjutraj sem si kupil ‘The Google Story’, tako da bom vsaj kaj koristnega prebral danes zveÄer. Navsezgodaj se pa priÄnejo sestanki…